Jedilnica pri opremljanju doma pogosto pride na vrsto zadnja. Najprej se izbirajo omarice, aparati in delovni pult, miza in stoli pa so nato izbrani na hitro, po fotografiji iz kataloga ali po tem, kar je bilo ravno na zalogi. Napake se pokažejo po nekaj tednih, ko se izkaže, da je stol prenizek ali da ob steni ni mogoče udobno vstati. Za dobro jedilnico ni treba posebnega znanja. Dovolj je poznati nekaj osnovnih mer in razmisliti, kako se bo prostor uporabljal ob navadni torkovi večerji in ob nedeljskem kosilu za deset ljudi.
Kjer se kuhanje nadaljuje v obed
V mnogih novejših stanovanjih in hišah prostor za kuhanje in jedilnica nista več ločena s steno. Takšna zasnova ima očitne prednosti, saj tisti, ki kuha, ostane vključen v pogovor, krožniki pa ne potujejo po hodniku. Ima pa tudi posledico, na katero se pogosto pozabi: vse, kar stoji v odprtem prostoru, je nenehno na očeh, zato mize in stolov ni mogoče izbirati neodvisno od front, pulta in tal.
O jedilnem kotu je zato smiselno razmišljati že takrat, ko nastajajo načrti za kuhinje. Položaj mize lahko vpliva na to, kje bo stal otok, kam se bodo odpirala vrata pomivalnega stroja in kje bo zmanjkalo prostora za prehod. Med robom pulta ali otoka in robom mize naj ostane vsaj meter, raje nekaj več, da lahko nekdo z vročo posodo v rokah varno obide sedečega.
Nekatere kuhinje imajo ob otoku še barski pult z visokimi stoli, kar je praktično za hiter zajtrk ali kavo. Za daljše obroke tak pult prave mize ne nadomesti. Za njo se sedi na običajni višini, z nogami na tleh in s hrbtom ob naslonjalu, kar je pri dveurnem kosilu odločilno.
Velikost mize in prostor okoli nje
Višina jedilne mize je med proizvajalci dokaj poenotena in se najpogosteje giblje med 72 in 76 centimetri. Bolj se razlikujeta dolžina in globina, pri njiju pa se je dobro opreti na uveljavljena priporočila notranjih oblikovalcev. Za eno osebo se računa približno 60 centimetrov širine ob robu mize, za bolj sproščeno sedenje od 65 do 70 centimetrov. Globina naj ne bo manjša od 80 centimetrov, če pa naj na sredini ostane prostor za sklede in pladnje, je 90 centimetrov precej udobnejša mera.
Enako pomemben je prostor okoli mize. Za stolom naj ostane vsaj 75 centimetrov, da ga je mogoče odmakniti in vstati. Če bodo za sedečimi hodili drugi, se priporoča okoli 90 centimetrov. V manjših stanovanjih ta mera pogosto pokaže, da je bolje izbrati manjšo mizo, kot je bila sprva zamišljena.
Raztegljive jedilne mize so dober odgovor na to dilemo, predvsem v gospodinjstvih, kjer med tednom obedujejo trije ali štirje člani, ob praznikih pa se zbere vsa družina. Pri izbiri je vredno preveriti mehanizem. Podaljšek, shranjen v sami mizi, se bo uporabljal pogosteje kot tisti, ki ga je treba iskati v kleti.
Oblika vpliva tudi na pogovor. Za okroglo mizo s premerom okoli 110 centimetrov udobno sedijo štirje, za šest oseb mora premer običajno preseči 120 centimetrov. Pravokotno mizo je lažje prilagoditi dolgemu prostoru, ovalna pa ohrani mehkobo krožne oblike. Pred nakupom velja pogledati še pod ploščo, saj noge na vogalih omejujejo sedenje na čelnih straneh, osrednji podstavek pa sprosti prostor za kolena.
Photo: Maros
Udobje, ki traja ves večer
Dobri stoli za jedilnico se prepoznajo šele po daljšem sedenju. Višina sedeža se pri večini modelov giblje med 45 in 48 centimetri, ključna pa je razlika med sedežem in ploščo mize, ki naj po splošnih priporočilih znaša od 27 do 30 centimetrov. Tako ostane dovolj prostora za stegna, roke pa med jedjo ostanejo sproščene.
Globina sedeža okoli 45 centimetrov omogoča, da se hrbet nasloni, ne da bi rob sedeža pritiskal na podkolensko jamo. Naslonjalo, ki je rahlo nagnjeno nazaj in podpira spodnji del hrbta, je pri dolgih večerjah pomembnejše od debelega oblazinjenja. Kdor ima težave s hrbtenico, naj se o izbiri raje posvetuje s fizioterapevtom, saj splošne mere ne upoštevajo posameznih potreb.
Stoli za jedilnico z naslonjali za roke so udobnejši, a zahtevajo več preverjanja. Naslonjala morajo zdrsniti pod ploščo, sicer stolov ni mogoče primakniti k mizi in zasedajo več prostora, kot je bilo načrtovano. Ker imajo jedilne mize različno visok okvir pod ploščo, je najzanesljivejše izmeriti razdaljo od tal do njegovega spodnjega roba. V trgovini se splača na stolu posedeti vsaj nekaj minut, najbolje za mizo, ki je približno tako visoka kot tista doma.
Isti slog ali premišljen kontrast
Komplet, pri katerem so miza in stoli za jedilnico iz iste serije, je varna izbira in deluje urejeno. Vedno več ljudi se odloča za kombiniranje, na primer masivno leseno ploščo združijo s kovinskimi ali oblazinjenimi stoli. Pri tem pomaga preprosto pravilo: lesne odtenke je treba ujeti zelo natančno ali pa jih namerno razlikovati. Hrastov stol, ki je po odtenku skoraj enak mizi, a ne povsem, pogosto deluje kot napaka.
Pomembna je tudi vizualna teža. Masivne jedilne mize z debelo ploščo in izrazitim podnožjem potrebujejo lažje stole s tankimi nogami, da prostor ne postane natrpan. Pri stekleni ali tanki keramični plošči je lahko obratno, saj nekoliko polnejši stoli vizualno uravnotežijo celoto.
Material plošče naj bo prilagojen načinu življenja. Keramika in kamen dobro prenašata toploto in praske, les pa s časom dobi patino in ga je mogoče obnoviti z brušenjem in oljem. V domu z majhnimi otroki so odstranljive prevleke ali tkanine z zaščito pred madeži smiselnejše od svetlega žameta.
Povezavo z drugim delom prostora najlažje ustvarijo ponavljajoče se podrobnosti. Barva oblazinjenja lahko povzame odtenek front, kovinske noge stolov pa ročaje ali pipo. Kadar so kuhinje v odprtem prostoru izrazito minimalistične, z gladkimi frontami brez ročajev, celoti pogosto bolj koristi topel les mize kot še ena gladka površina.
Photo: Maros
Svetloba, preproga in akustika
Viseča svetila se običajno obesijo od 70 do 80 centimetrov nad ploščo, tako da osvetlijo hrano in ne slepijo sedečih. Kadar so jedilne mize daljše od dveh metrov, je namesto enega svetila bolje izbrati dve manjši ali eno podolgovato. Topla svetloba med 2700 in 3000 kelvini je za večerjo prijetnejša od hladne, zatemnilnik pa omogoči, da isti prostor služi pisanju domačih nalog in večernemu druženju.
Preproga pod mizo naj sega vsaj 60 centimetrov čez rob plošče, da stoli za jedilnico tudi odmaknjeni ostanejo na njej in se njihove noge ne zatikajo ob rob preproge. Nizka, gosto tkana preproga, ki jo je mogoče oprati, je za družine precej praktičnejša od preproge z visokim florom.
Ker si kuhinje in jedilni koti v odprtih prostorih delijo tudi hrup, pomagajo zavese in oblazinjeni sedeži, ki ob glasnejšem druženju zmanjšajo odmev.
Dobro urejena jedilnica se najbolj pokaže pri daljšem obedu, ko nihče ne premika stola in ne išče boljšega položaja. Mere in materiali so pri tem zanesljivejše vodilo od trenutnih trendov, zato se jih pred nakupom splača zapisati in s tračnim metrom preveriti v prostoru.
