Pogovarjali smo se z dr. Damjanom Možino, ki je doktor pravnih znanosti in redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Epidemija virusa COVID-19 postavlja pred nas množico pravnih izzivov tudi na področju civilnega in gospodarskega prava. Med njimi so vprašanja, kako izredne razmere, povezane z epidemijo, vplivajo na obstoječa pravna razmerja, npr. na pogodbe. Civilno pravo se je v svojem razvoju srečevalo s takimi vprašanji ob pojavih vojn, naravnih nesreč, gospodarskih in drugih kriz, a vsaj v zadnjih desetletjih se v našem delu sveta ni pojavilo nič primerljivega položaju, v katerem dobršen del gospodarstva zaradi epidemije za nekaj časa praktično obstane. Zato ni presenečenje, da civilnopravne zakonodaje, tudi slovenska, takih položajev izrecno ne urejajo. Vendar pa vsebuje načela in mehanizme, s katerimi je mogoče reševati tudi takšne položaje.
Prispevek obravnava vprašanje, ali mora najemnik, ki poslovnih prostorov zaradi epidemije nekaj časa ne more uporabljati, kot je bilo predvideno, vseeno plačevati najemnino. Za številne, zlasti manjše gospodarske subjekte, je lahko od odgovora nanj odvisno gospodarsko preživetje. Za namene prispevka predpostavimo, da kriza zaradi epidemije in z njo povezani ukrepi varstva javnega zdravja trajajo tri mesece.
Seveda je najbolje, da se o vplivu izrednih razmer na pogodbeno razmerje dogovorita stranki sami, morda že v pogodbi ali pa po njihovem nastopu. Razmišljanja v nadaljevanju so namenjena položajem, kjer stranki takega kompromisa ne uspeta doseči.
- Splošno pogodbeno pravo
a) Nemožnost izpolnitve
Najemniku, ki predmeta pogodbe določen čas ne more uporabljati, se najbrž ne bo obrestovalo sklicevanje na naknadno nemožnost izpolnitve obveznosti v smislu čl. 329 (1) OZ.[1] Njegova obveznost iz najemne pogodbe – plačilo najemnine – seveda ni objektivno nemogoča (tj. da je nihče na svetu ne bi mogel izpolniti), subjektivna nemožnost izpolnitve obveznosti plačila (dolžnik ne more izpolniti, vsaj nekdo tretji pa bi lahko) pa ni podlaga za razbremenitev.[2] Nadalje bi morala biti nemožnost za razbremenitev in posledično za vpliv na obveznost nasprotne stranke (čl. 116 in 117 OZ) trajna; začasna nemožnost takega učinka nima.
Vprašamo se lahko, ali je morda glavna obveznost najemodajalca – izročiti nepremičnino najemniku v uporabo – tista, ki je spričo izrednih razmer postala (začasno) nemogoča. Toda bržkone izpolnitve te obveznosti tudi v luči državnih ukrepov varstva zdravja v smislu prepovedi ali omejitve dejavnosti, ki jo opravlja najemnik, ne moremo šteti za (začasno) objektivno nemogočo. Dajanje nepremičnine v najem samo po sebi ni prepovedano, niti opravljanje vsakršne dejavnosti v njej, ampak se ukrepi nanašajo na dejavnost, ki jo opravlja najemnik (subjektivna nemožnost). Drugo vprašanje pa je seveda, ali ima v tem času poslovni prostor za najemnika namen, kot je bil predviden s pogodbo. O tem bo govora v nadaljevanju.
b) Doktrina rebus sic stantibus
Osrednji institut pogodbenega prava za soočanje z razmerami, kakršnim smo priča, je doktrina spremenjenih okoliščin iz čl. 112-115 OZ.[3] Če zaradi okoliščin, ki jih ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti, njihovega nastopa pa ne odvrniti ali se mu izogniti, obveznost ene stranke postane izredno otežena (očitne motnje pogodbene ekvivalence) ali pa ni več mogoče doseči namena pogodbe (izjalovitev namena pogodbe), pogodba pa postane nepravična in ne ustreza več skupnemu namenu strank (kavzi), se pogodba lahko razveže. Ob tem se bremena, povezana z razvezo, med stranki pravično razdelijo, upoštevajoč tudi pogodbena tveganja (tako v konkretni pogodbi kot tipični porazdelitvi).[4] Posebej velja opozoriti na to, da se pri tem upošteva širši kontekst, npr. tudi to, katera od strank določeno tveganje lažje obvlada (cheapest cost avoider).[5] V našem kontekstu je posebej zanimiv drugi dejanski stan – izjalovitev namena pogodbe. To je bila ob nastanku ZOR v jugoslovanskem pravu novost. Pisci so se v zvezi s tem sklicevali na angleško pravo.[6] Tam se izjalovitev namena pogodbe obravnava kot del instituta frustration, ki opravlja podobno vlogo kot kontinentalna doktrina spremenjenih okoliščin.[7] Navaja se primer Krell v. Henry (1903), v katerem je bilo za dva dni najeto stanovanje, iz katerega bi imel najemnik pogled na kraljevo povorko, a je bila ta zaradi kraljeve bolezni odpovedana. Najemnik je ugovarjal plačilu najemnine in sodišče mu je dalo prav, saj naj bi načrtovani dogodek v pogodbi pomenil tihi pogoj.[8] Doktrina se uporablja tudi v drugih položajih, npr. tedaj, ko izpolnitev pogodbe naknadno postane prepovedana.[9] Zdi se, da gre pri najemnikovi začasni nemožnosti rabe poslovnega prostora za podoben primer. Zaradi izrednih okoliščin, povezanih z epidemijo, ki jih ni bilo mogoče predvideti, in na katere stranki ne moreta vplivati, se namen pogodbe (skupna predstava strank o tem, da bo najemnik v zameno za najemnino v poslovnem prostoru opravljal predvideno dejavnost) ne more uresničevati.
Vendar je treba opozoriti, da gre – tako upamo – pri pandemiji COVID-19 za začasno »okoliščino«, medtem ko se zdi, da se določbe OZ o spremenjenih okoliščinah nanašajo na trajne motnje, saj predvidevajo razvezo pogodbe. V pogodbenem pravu so začasne izpolnitvene motnje načeloma lahko podlaga za začasno razbremenitev odgovornosti (tj. odgovornosti za zamudo).[10] Razlika med začasnimi in trajnimi motnjami je sicer relativna, kajti za pogodbo, ki se izpolni naenkrat, lahko že začasna izpolnitvena motnja povzroči trajno izjalovitev (npr. pri fiksnih poslih). Upoštevati moramo, da lahko pri pogodbi, kakršna je najemna pogodba za poslovni prostor, že začasne izredne razmere, povzročijo, da pogodba postane »nekaj drugega« kot je bila ob sklenitvi, za stranko pa pomenijo težko nadomestljiv izpad poslovanja ali celo gospodarsko uničenje. Zato uporaba doktrine spremenjenih okoliščin v pogojih začasnih izrednih razmer, kakršnim smo priča zaradi epidemije, ni izključena.
Resnejša ovira za najemnika v zvezi s sklicevanjem na spremenjene okoliščine pa je, da besedilo čl. 112 OZ predvideva, da lahko sodišče v primeru spremenjenih okoliščin le razveže pogodbo, ne more pa je kot se zdi, brez soglasja nasprotne stranke prilagoditi nastali izredni situaciji.
Vprašanje pa je, če je ureditev, ki onemogoča spremembe pogodb zaradi nepredvidljiv sprememb okoliščin, primerna. Pogodbe bi vendarle kazalo ohraniti v veljavi, če je to mogoče. Tudi hipotetična volja strank utegne, zlasti pri trajajočih pogodbah, prej kot v smeri razveze kazati v smer prilagoditve. Če bi stranki ob sklenitvi pogodbe lahko predvideli nastop epidemije, zaradi katere poslovnega prostora omejen čas, ne bo mogoče uporabljati, kot je bilo predvideno, bi se najbrž dogovorili za mehanizem, ki bi take omejitve upošteval, npr. z začasnim znižanjem najemnine. V primerjalnem pravu je trend v smeri, da sta se stranki ob nastopu spremenjenih okoliščin dolžni pogajati o spremembi, ob neuspehu pa lahko sodišče glede na okoliščine pogodbo razveže ali pravično prilagodi, zelo jasen.[11] Sodišče sme pogodbe prilagoditi v najmanjši možni meri, upoštevajoč tudi (hipotetično) skupno voljo strank ob sklenitvi pogodbe. Navsezadnje razveza pogodbe sama po sebi ni cilj instituta, ampak je to pravična razdelitev koristi in izgub, povezanih s spremembo okoliščin ter razbremenitvijo dolžnikove odgovornosti za neizpolnitev. S pravično razdelitvijo se ponovno vzpostavi pogodbena pravičnosti, ki je bila zaradi spremembe okoliščin porušena.[12] Tveganja nastopa stanja nepredvidljivih okoliščin naj izjemoma (načeloma namreč velja pacta sunt servanda) ne nosi le stranka, ki so jo zadele posledice, temveč naj se tveganje porazdeli med obe stranki.[13] V primeru trajajočih pogodb, kakršna je pogodba o najemu poslovnega prostora, razveza pogosto ne bo ustrezna sankcija. Menim, da je do spremembe stališča glede spremembe pogodbe mogoče priti že na podlagi sedanje zakonske ureditve, npr. na podlagi sklicevanja na osnovni cilj instituta, druga temeljna načela (npr. načelo vestnosti in poštenja, načelo ohranitve pogodbe) ter nekatere druge primere, kjer OZ dopušča pravično spremembo pogodbe[14] V vsakem primeru velja, da mora stranka, ki se želi sklicevati na institut spremenjenih okoliščin, o tem brez odlašanja obvestiti drugo stranko.[15] Obvestilo je namenjeno tudi temu, da se stranki začneta pogajati in iskati kompromis v smislu pravične porazdelitve koristi in bremen, ki izhajajo iz nastopa okoliščin, povezanih z epidemijo COVID-19.
Opozoriti velja še na en pomemben vidik spremenjenih okoliščin: slovensko pravo v odsotnosti dogovora strank predvideva le sodno razvezo pogodbe.[16] To pomeni vložitev tožbe, pogodba pa je razvezana šele s pravnomočno sodno odločbo. Najbrž je odveč pripomba, da je takšna sankcija v trenutnih razmerah sila nepraktična, tako z vidika časa trajanja postopka ter stroškov in negotovosti za stranke, kot tudi z vidika obremenjenosti sodišč.
Doktrina rebus sic stantibus po svoji vsebini in namenu primerna za obravnavo vpliva okoliščin, kakršne so nastale ob epidemiji COVID-19, na pogodbe. Vendar pa zaradi njenih značilnosti v slovenskem pravu, zlasti zahteve po sodni intervenciji ter zadržanosti do prilagoditve pogodbe, sklicevanje nanjo za najemnike poslovnih prostorov, tudi če lahko v prihodnosti računamo s spremembami nekaterih stališč, ni obetavno. - Posebno pogodbeno pravo: najemna pogodba
Najprej si oglejmo, kako položaj rešuje avstrijsko pravo najemne pogodbe. ODZ v § 1104 določa: »Ako se v rabokup vzeta stvar sploh ne more rabiti ali uživati zaradi izrednih naključij, kakor ognja, vojne ali kužne bolezni, zaradi velikih povodnji, vremenske ujme ali zaradi docela slabe letine, ni dolžan zakupodavec ali najemodajavec popravljati jo, toda tudi najemnine ali zakupnine ni treba plačati«. Naslednji § (1105) določa, da se v primeru, ko najemnik kljub višji sili ohrani omejeno uporabo stvari, najemnina sorazmerno zniža.[17] Med izredna naključja sodijo le okoliščine, ki zadenejo večji krog oseb naenkrat in niso obvladljive, tako ta nihče ne odgovarja za njihove posledice; sem sodijo tudi državni ukrepi, ki ni mogoče pripisati ravnanju katere od strank.[18] Avstrijsko pravo torej izrecno regulira položaj, ko zaradi kužne bolezni ali druge višje sile najemnik ne more uporabljati stvari. Riziko višje sile, ki povzroči začasno neuporabnosti ali omejeno uporabnost stvari v najemu, torej nosi najemodajalec.[19] Slovenski Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih tega vprašanja ne rešuje. Tudi jugoslovanski ZOR oz. slovenski OZ ne vsebuje enake določbe kot ODZ. Pač pa čl. 617 (1) OZ določa, da v primeru, če se stvar med trajanjem najema zaradi višje sile uniči, najemna pogodba preneha, čl. 617 (2) OZ pa še, da lahko v primeru, če je stvar zaradi višje sile delno uničena ali poškodovana, najemnik odstopi od pogodbe ali pa ostane pri njej in zahteva ustrezno znižanje kupnine. Iz tega logično sledi, da tudi v primeru popolnega uničenja stvari zaradi višje sile najemnik odtlej dalje ni dolžan plačati najemnine.
Ugotovimo lahko dvoje: najprej, da tudi slovensko pravo ureja vprašanje vpliva višje sile na uporabnost stvari med najemom, in nato, da tudi v slovenskem pravu velja, da je tveganje, da bo stvar zaradi višje sile neuporabna ali omejeno uporabna na strani najemodajalca. Če raba ni mogoča zaradi višje sile, ni podlage za obveznost plačevanja najemnine.[20] Če je raba omejena, se najemnina zniža. Videti je, da se zakonodajalec s čl. 598 ZOR (čl. 617 OZ) ni veliko odmaknil od rešitve iz ODZ, ki se je prej uporabljala že več kot 150 let.
Čl. 617 (2) OZ vsebuje pravilo o riziku neuporabnosti oz. omejene uporabnosti predmeta pogodbe zaradi višje sile.[21] Funkcija čl. 617 (2) OZ v kontekstu najemnine je v tem, da predvideva prilagoditev pogodbene najemnine glede na stanje uničenja oz. poškodbe stvari zaradi višje sile. Najemnik ima oblikovalno pravico, s katero lahko doseže, da se najemnina zniža sorazmerno s tem, v kolikšni meri je raba stvari še mogoča. Določba ne pomeni, da najemodajalec najemniku odgovarja za nastop višje sile; njen nastop ne pomeni, da najemodajalec krši svojo obveznost in mora najemniku povrniti izgubljen dobiček. Gre le za to, da se pogodba višji sili prilagodi, tako se zniža najemnina.
Ponuja se vprašanje, ali je mogoče pravilo uporabiti tudi v položaju, ko najemnik zaradi višje sile (epidemije COVID-19) stvari začasno ne more uporabljati oz. je ne more uporabljati, kot je bilo predvideno. Uničenje stvari, ki je predmet pogodbe, je sicer drugačna okoliščina kot epidemija in z njo povezani ukrepi, zaradi katerih najemnik nekaj časa ne more poslovati, vendar pa je obema položajema skupno bistvo – da najemnik iz razloga višje sile stvari nekaj časa ne more uporabljati. Ker je znižanje najemnine predvideno v prvem, ni razloga, da bi drugi, v bistvu podoben položaj obravnavali drugače. Tudi najemniku poslovnega prostora, ki ga zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov začasno ne more uporabljati oz. ga lahko uporablja le omejeno, torej ni treba plačati polne najemnine, ampak se ta zniža. Najemnina se zniža v sorazmerju s tem, kolikor je zmanjšana uporabnost poslovnega prostora. Tu je treba upoštevati, da najemnik, tudi če ne more poslovati, poslovni prostor vendarle v določeni meri uporablja, npr. tako, da ima v njem svoje stvari.
Analogna uporaba čl. 617 (2) OZ je za najemnika bistveno bolj preprosta in bolj praktična kot uveljavljanje spremembe okoliščin. Menim, da mora imeti najemnik možnost znižati kupnino izvensodno, z izjavo nasprotni stranki (klasična oblikovalna pravica).[22] Tudi stališče sodne prakse do vprašanja obvezne sodne intervencije glede znižanja pogodbene cene se rahlja.[23] V luči trenutnih izrednih razmer, vključno z zelo omejenim delovanjem sodišč, stališče o sodni intervenciji še dodatno oteži položaj strank.
Vendar tudi pristop na podlagi čl. 617 OZ odpira določena vprašanja. Za rešitev iz § 1104 ODZ se navaja, da sloni na družbenih in ekonomskih okoliščinah najema kmetijskih zemljišč v času uveljavitve zakona: najemnik, ki ostane brez možnosti pridelave, najemnine najverjetneje sploh ne bo mogel plačati.[24] Zdi se, da je zakonodajalec izbral ta pristop na podlagi domneve, da bo tveganje neuporabnosti stvari zaradi višje sile (nepredvidenih okoliščin zunaj nadzora strank) lažje absorbiral najemodajalec kot pa najemnik, katerega poslovanje bi v takih okoliščinah najverjetneje propadlo.[25] Vprašanje je, če je taka domneva utemeljena v prav vsaki pogodbi o najemu poslovnih prostorov. Najbrž je težko vnaprej reči, da lahko vsak gospodarski najemodajalec lažje absorbira vpliv nepredvidljivega nastopa višje sile, kakršnega predstavlja epidemija COVID-19, na pogodbo o najemu poslovnih prostorov. V tej smeri bi se bilo sicer mogoče opreti na argument, da so podjetja, ki so nakup poslovnih prostorov financirala s kreditom, v luči odloga plačila obrokov kredita, predvidenega z državnimi interventnimi ukrepi,[26] morda vendarle nekoliko bolje opremljena za absorpcijo rizika (v smislu pomoči, če imajo težave z odplačevanjem, ker jim najemniki začasno plačujejo znižano najemnino) kot najemniki, ki najemnino plačujejo iz svojega poslovanja. Po drugi strani pa lahko interventni ukrepi, namenjeni delodajalcem,[27] pomagajo tudi najemniku. Določbe je vsekakor jasna glede tega, da riziko višje sile nosi najemodajalec.
Pristop na podlagi čl. 617 (2) OZ se razlikuje od koncepta spremenjenih okoliščin. Medtem ko slednji zasleduje pravično razdelitev posledic višje sile med stranki, pri čemer ima sodišče precejšnjo diskrecijo, daje čl. 617 (2) OZ riziko neuporabnosti stvari zaradi višje sile na ramena najemodajalca, ki mora sprejeti znižano najemnino. Na področju vpliva višje sile na uporabnost stvari v najemu čl. 617 (2) OZ predstavlja specialnejšo ureditev.
Vendar pa je po obeh pristopih – če seveda sprejmemo, da lahko na podlagi sprememb okoliščin sodišče najemno pogodbo tudi spremeni, ne le razveže – ključna pravna posledica prilagoditev najemnine. Tudi pristop k obsegu znižanja po obeh pristopih se načeloma razlikuje, v primeru čl. 617 (2) OZ se najemnina zniža glede na preostanek rabe, ki jo najemnik kljub omejitvam še ima, v primeru čl. 112 OZ pa v smislu pravične porazdelitve bremen in koristi, povezanih z nastopom višje sile.
V izogib težavam pri ugotavljanju obsega znižanja na podlagi čl. 617 (2) OZ bi veljalo, tudi v luči tega, da gre, kot smo predpostavili, le za tri mesečne najemnine, najemnino znižati na podlagi pavšalne ocene, npr. na 30 odstotkov pogodbene najemnine. Tudi preko ocene znižanja se doseže določena razdelitev bremen in koristi višje sile med stranki. - Sklepno
Nenadne izredne razmere v gospodarstvu, ki jih je povzročila epidemija COVID-19, v pravu terjajo uporabne odgovore. Ob tem velja spomniti, da so sodišča po svetu doktrino spremenjenih okoliščin razvijala v časih kriz in večinoma brez zakonske osnove, le z uporabo temeljnih načel. Določbe civilnopravnih zakonov temeljijo na miselni strukturi, ki je obstajala že njihovo uzakonitvijo in se razvija naprej tudi po njej.
Določbo čl. 617 (2) OZ, ki za primer, ko je stvar, ki je v najemu, delno uničena, najemnik pa ne odstopi od pogodbe, ampak stvar uporablja v omejenem obsegu, predvideva sorazmerno znižanje najemnine, je treba uporabiti tudi v primeru, ko lahko najemnik stvar zaradi višje sile (epidemije) določen čas le omejeno uporablja. Najemnik poslovnih prostorov lahko torej za čas, ko zaradi epidemije ne more v celoti uporabljati poslovnih prostorov, najemnino enostransko in zunajsodno zniža.
[1] O institutu naknadne nemožnosti izpolnitve glej: D. Možina: Naknadna nemožnost izpolnitve obveznosti in njen pomen za obligacijsko pravo, v: Zbornik znanstvenih razprav, 2006, str. 175.
[2] Več D. Možina: Kršitev pogodbe. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 349 in nasl.
[3] O doktrini glej npr. M. Dolenc, v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.): OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, čl. 112, str. 594 in nasl., ter P. Grilc: Gospodarska kriza kot spremenjene okoliščine, v: Pravni letopis, 2011, str. 33.
[4] Čl. 112 (5) in 114 OZ. Izraz »pravičen del škode« iz čl. 112 (5) OZ je zavajajoč, kajti v primeru uspešnega sklicevanja na spremenjene okoliščine dolžnik je dolžnik razbremenjen odgovornosti za neizpolnitev. Ne gre torej za pravično razdelitev »škode« v smislu odškodninske odgovornosti, ampak za pravično razdelitev koristi in bremen, povezanih s spremenjenimi okoliščinami in razvezo pogodbe.
[5] Tako npr. T. Finkenauer, v: Münchener Kommentar zum BGB, 8. izd., 2019, § 313, r. št. 69.
[6] M. Dolenc, v: Juhart, Plavšak (ur.), OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, čl. 112, str. 601.
[7] Glej Taylor v. Caldwell [1863] EWHC QB J1 ter Davis Contractors Ltd v. Fareham Urban District Council [1956] UKHL 3; glej tudi E. McKendrick, Contracrt Law, 11. izd, 2015, str. 254 in nasl. O povezavi obeh doktrin glej R. Zimmermann: “Heard melodies are sweet, but those unheard are sweeter…”, Condictio tacita, implied condition und die Fortbildung des europäischen Vertragsrechts, AcP 1993, 121, 137.
[8] Krell v. Henry [1903], 2 KB 740.
[9] Denny, Mott and Dickson Ltd. V James B. Fraser & Co. Ltd. (1944), A.C. 265.
[10] Glej npr. čl. 8:108 (2) PECL, čl. 7:107 (2) UNIDROIT načel za mednarodne gospodarske pogodbe, čl. III: 3:104 (3) DCFR.
[11] Glej npr. novi, v letu 2016 spremenjeni, čl. 1195 francoskega Code civil, § 313 (2) nemškega BGB, čl. 6:111 (3) Načel evropskega pogodbenega prava (PECL), čl. 6.2.3. (4) Načel UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, čl. III.-1:110 DCFR.
[12] Glej npr. čl. 6:111 (3) (b) PECL.
[13] T. Finkenauer, v: Münchener Kommentar zum BGB, 8. izd., 2019, § 313, r. št. 2.
[14] Glej npr. čl. 252 OZ.
[15] Čl. 113 OZ.
[16] Glej npr. VS RS III Ips 140/2015, 19.5.2017.
[17] Glej tudi § 1096 ODZ.
[18] G. Iro, v: H. Koziol, P. Bydlinski, R. Bollenberger (ur.): Kurzkommentar zum BGB, 2 izd., 2007, § 1104, r. št. 2.
[19] R. Welser, B. Zöchling-Jud, Grundriss des bürgerlichen Rechts, Bd II., Schuldrecht Allgemeiner Teil, 14. izd., 2015, r. št. 1036, str. 270.
[20] Glej M. Juhart, v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), OZ s komentarjem, čl. 617, str. 720.
[21] Ne gre za posebno ureditev naknadne nemožnosti izpolnitve, saj se čl. 617 OZ nanaša tako na individualno določene kot na generične stvari.
[22] Glej D. Možina: Problem uveljavljanja znižanja pogodbene cene, v: Pravna praksa, 43/ 2016, str. 16.
[23] Glej npr. VS RS III Ips 111/2015, 25. 11. 2016, ter III Ips 28/2017, 12. 2. 2018.
[24] E. Hondius, H.C. Grigoleit (ur.): Unexpected circumstances in European contract law, 2014, str. 332.
[25] Prav tam.
[26] Glej Zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (ZIUOPOK).
[27] Glej Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP).
