Šestletnica na kolesarski poti ob Dravi še enkrat pogleda čez ramo, da bi preverila, ali oče še drži sedež. Ne drži ga že kakih dvajset metrov, kar opazi šele, ko se ustavi in se začne smejati. Mama je na podobnih izletih v vsakem daljšem klancu sestopila in kolo potiskala peš. Tokrat po strmem nasipu pripelje za njima brez vidnega napora, ker ji pri poganjanju pomaga motor. Za takšnim popoldnevom stoji nekaj premišljenih odločitev o opremi, ki jih zmore sprejeti vsak, tudi brez posebnega tehničnega znanja.
Najprej mere, šele nato barva
Pri nakupu prvega pravega kolesa starši najpogosteje zgrešijo velikost, in to skoraj vedno navzgor. Otroško kolo, kupljeno za dve sezoni vnaprej, je pretežko, otrok z nogami ne doseže tal in ob vsakem zaviranju izgublja samozavest. Velikost se označuje s premerom kolesa v colah. Okvirno so 14-colska kolesa primerna za otroke, visoke od približno 95 do 110 centimetrov, 16-colska za otroke od 105 do 120 centimetrov, 20-colska od 115 do 135 centimetrov, 24-colska pa nekako od 130 do 150 centimetrov. Tabele se med proizvajalci razlikujejo, ker imajo okvirji različno geometrijo, otroci iste višine pa imajo lahko precej različno dolge noge.
Zato je najzanesljivejši preizkus kar v trgovini. Otrok naj sede na sedež in se s prsti obeh nog dotakne tal, začetnik pa naj na tla brez težav postavi cela stopala. Do krmila mora seči brez iztegovanja, kolena pa med poganjanjem ne smejo zadevati obenj.
Teža je pri malih kolesih podcenjen podatek. Kolo z jeklenim okvirjem in 16-colskimi kolesi lahko tehta devet ali deset kilogramov, kar je za petletnika z dobrimi 18 kilogrami več kot polovica njegove lastne teže. Med prodajalci se je uveljavilo okvirno pravilo, naj kolo ne presega približno 40 odstotkov otrokove teže. Znanstveno utemeljeno ni, a v praksi dokaj zanesljivo loči kolesa, s katerimi se otrok igra, od tistih, s katerimi se bojuje. Lahko otroško kolo z aluminijastim okvirjem je sicer dražje. Otrok ga zato sam dvigne čez robnik in obrne na ozki poti, ne da bi moral na pomoč poklicati starše.
Photo: Scott
Od poganjalca do pedal
Otroci, ki so dve ali tri leta preživeli na poganjalcu, ravnotežje navadno že obvladajo, zato jim pomožna kolesca učenje pogosto le zavlečejo. Prehod na pedala se lahko zgodi v enem samem popoldnevu. Nekateri starši za prve dni pedala preprosto odvijejo in sedež spustijo čim nižje. Otrok se nato po rahlo nagnjenem travniku spušča kot na poganjalcu. Ko z dvignjenimi nogami samozavestno prevozi dvajset ali trideset metrov, pedala privijejo nazaj.
Veliko majhnih koles ima nožno zavoro, ki zavira, ko otrok pedala zavrti nazaj. Otroku, navajenemu poganjalca, je ta gib tuj. Poleg tega mu otežuje, da bi pedal pred speljevanjem postavil v pravi položaj. Ročne zavore so zato pogosto boljša izbira. To velja le, če je ročica prilagojena majhni dlani in jo otrok z dvema prstoma brez težav potegne do krmila. Ko ima
otroško kolo dve ročni zavori, je zaviranje vredno vaditi na prazni makadamski poti, najprej počasi, nato nekoliko hitreje.
Za otroke, mlajše od 14 let, je čelada pri kolesarjenju v cestnem prometu v Sloveniji obvezna. Pravilno nastavljena čelada ne drsi na zatilje, med paščkom in brado pa je prostora za največ dva prsta.
Kolo za makadam in nedeljske ture
Ko otrok vozi sam ali sedi v sedežu za staršem, se tempo izleta spremeni. Nekateri starši vozijo dodaten tovor ali imajo slabšo kondicijo od partnerja. Zanje električno kolo izravna razlike, ki so prej odločale o tem, kam se družina sploh lahko odpravi. V Evropski uniji se kolo s pomočjo pri poganjanju šteje za običajno kolo, dokler ima motor nazivno moč do 250 vatov in pomaga le do hitrosti 25 kilometrov na uro. Za vožnjo z njim vozniško dovoljenje ni potrebno.
Baterije v treking in mestnih e-kolesih imajo navadno kapaciteto od približno 400 do 750 vatnih ur. Proizvajalci doseg izmerijo v ugodnih razmerah. V resnici je odvisen od skupne teže, vzponov, temperature, tlaka v pnevmatikah in izbrane stopnje pomoči. S prikolico in otrokom na makadamu se lahko opazno skrajša, zato je pametno daljše ture načrtovati z rezervo. Na mrazu baterija odda manj energije, zato naj pozimi počaka v ogrevanem prostoru in se na kolo namesti tik pred odhodom.
Photo: Scott
Koliko kolo prenese
Podatek o največji dovoljeni skupni masi je v tehničnih listih skrit med manj zanimivimi številkami, za družinsko rabo pa je ključen. Vanj se štejejo kolesar, kolo, prtljaga in otrok v sedežu. Pri mnogih modelih znaša od 130 do 150 kilogramov, samo električno kolo pa pogosto tehta od 23 do 27 kilogramov. Oče z 80 kilogrami, petnajstkilogramski otrok v sedežu in nekaj kilogramov v torbi se tako hitro približajo zgornji meji. Posebej je navedena tudi nosilnost zadnjega prtljažnika, otroški sedeži za namestitev nanj pa so običajno namenjeni otrokom do 22 kilogramov.
Udobje na makadamu je predvsem stvar pnevmatik in drže. Širše gume, okrog 50 milimetrov, pri nekoliko nižjem tlaku dobro dušijo tresljaje. Vzmetena sedežna opora na daljših razdaljah razbremeni hrbet. Pokončna drža in nizek prestop olajšata vzpenjanje na kolo, kadar zadaj že sedi otrok. Električno kolo s takšno geometrijo je prijetno tudi za tistega od staršev, ki sicer sede na kolo le nekajkrat na leto.
Photo: Scott
Ko pot zavije v gozd
Nekateri starši si poleg družinskih izletov želijo tudi zahtevnejših tur po koreninastih stezah in kamnitih spustih. Okvir treking kolesa in kratka vzmetena vilica za to nista narejena, zato je smiselno razmisliti o drugačnem kolesu. Gorsko električno kolo ima trdnejši okvir, daljši hod vzmetenja in pnevmatike z izrazitim profilom. Za gozdne ceste in lažje steze zadostuje model z vzmeteno sprednjo vilico in hodom od 100 do 130 milimetrov. Za tehnične spuste je primernejše polno vzmeteno kolo s hodom od približno 130 do 160 milimetrov.
Pnevmatike so navadno široke od 2,4 do 2,6 cole. Kolesa imajo 29-colske obroče ali kombinacijo večjega spredaj in manjšega, 27,5-colskega zadaj. Takšna kombinacija olajša obračanje v ozkih ovinkih. Pomembni so tudi režimi pomoči. Poleg varčnega in najmočnejšega
imajo številni motorji prilagodljiv način, ki pomoč stopnjuje glede na to, kako močno kolesar pritiska na pedala. Na strmem, skalnatem vzponu to pride zelo prav, saj gorsko električno kolo ob nenadnem sunku motorja hitro izgubi oprijem na zadnjem kolesu.
Gorsko električno kolo tehta od 22 do 25 kilogramov, zato na spustih zahteva nekaj izkušenj in zanesljive kolutne zavore z večjimi diski. Družina, ki vozi pretežno po kolesarskih poteh, bo z njim dobila težje kolo, ki je na asfaltu počasnejše in dražje za vzdrževanje. Pred nakupom se ga splača za en ali dva vikenda izposoditi in preizkusiti na domačem hribu.
V Sloveniji je kolesarjenje po gozdu zunaj gozdnih cest dovoljeno le po urejenih in označenih kolesarskih poteh, zato je pred turo dobro preveriti, kod steza dejansko poteka. Deklica z nasipa ob Dravi bo čez nekaj let prerasla 20-colsko kolo. Takrat bo morda polno vzmeteno kolo staršev postalo izhodišče za skupne ture, na katerih bo prvič ona tista, ki čaka na vrhu.
