Zmagovalni natečajni projekt slovenskega paviljona za svetovno razstavo EXPO 2025 OSAKA je prejel glavno nagrado na mednarodnem natečaju Buildner UNBUILT AWARD 2024, ki izpostavlja vizionarske, še nerealizirane arhitekturne projekte s svetovnim vplivom.
Projekt, ki ga podpisuje priznani slovenski biro Dekleva Gregorič arhitekti, je prepričal mednarodno žirijo v sestavi vodilnih strokovnjakov iz Neri&Hu, Mecanoo, MOS in ArchDaily, s svojo izrazito trajnostno in krožno zasnovo, inovativnim “zero-waste” pristopom in estetsko ter tehnično izjemno rešitvijo.
Paviljon ostaja neuresničen – a ostaja napreden koncept s pomembnim strokovnim priznanjem
Čeprav je projekt zmagal na javnem arhitekturnem natečaju za slovenski paviljon, ne bo realiziran. Sredstva, prvotno namenjena njegovi izvedbi, so bila po uničujočih poplavah poleti 2023 preusmerjena v odpravo posledic naravne nesreče.
Kljub temu ostaja arhitekturna zasnova pomemben mejnik in dokaz inovativnosti slovenskega prostora. Paviljon s svojo zasnovo pooseblja okoljsko odgovornost Slovenije kot “zelenega srca Evrope” – izstopa z uporabo najete strukture, začasnega nasada dreves, ki na strehi tvori simbolni slovenski gozd, in radikalnim zmanjšanjem emisij kar za 87.600 kg CO₂.
Vizija trajnosti, pot v prihodnost arhitekture
Nagrada Buildner UNBUILT Award 2024 potrjuje vrednost arhitekture kot orodja za spremembe in spodbuja premislek o prihodnosti gradnje. Projekt Dekleva Gregorič arhitektov uteleša trajnostno vizijo z mednarodnim dosegom, ki ne le sledi sodobnim ekološkim smernicam, temveč jih aktivno preoblikuje.
Slovenija predstavlja svojo identiteto in zavezanost podnebnim vprašanjem z okolju prijaznim paviljonom, ki temelji na trajnostnih načelih gradnje brez odpadkov, zmanjšanja transporta materiala, nizke porabe energije in inovativnih materialov. Namesto gradnje novega lesenega paviljona, ki zahteva prevoz na Japonsko, montažo in odvoz, predlagamo lokalni najem sistema gradbenih odrov in s tem znatno zmanjšanje ogljičnega odtisa.
PRIMARNI EKOLOŠKI PRISTOP K OBLIKOVANJU
Kako lahko ustvarimo univerzalno in edinstveno nepozabno izkušnjo za vsakega obiskovalca razstave EXPO ter hkrati bistveno zmanjšamo ogljični odtis? Slovenski gozdovi letno vežejo približno 7,5 milijona ton CO2 in proizvedejo približno 5,5 milijona ton O2. Poleg tega je lesa na voljo v izobilju. Namesto gradnje novega „trajnostnega“ lesenega paviljona iz križno lepljenega lesa CLT, ki bi potreboval izdelavo, prevoz na Japonsko, sestavitev, razstavitev in prevoz nazaj v Slovenijo, predlagamo najem lokalne nosilne konstrukcije (sistem gradbenih odrov). S tem bi bistveno zmanjšali naš ogljični odtis (izdelava konstrukcije v Sloveniji, montaža in prevoz na razdalji 35.400km (SLO-JPN-SLO)) za predstavitev nan razstavi EXPO za približno 87.600 kg CO2.
UNIVERZALNO OBLIKOVANJE = SISTEM KLANČIN V NAKLONU
Univerzalna dostopnost je bila glavno vodilo pri oblikovanju poti paviljona. Paviljon brez stopnic, pot preko sistema položnih lesenih klaničin je enakovredna za vse in popelje obiskovalca od razstavnega prostora in naprej vse do „slovenskega gozda“ na strehi z izkušnjo edinstvene lokalne kulinarike. Gozd hkrati zagotavlja senco in zavetje ter ponuja poglobljeno doživetje bogate naravne dediščine našega naroda. Še ena klančina vodi navzdol proti trgovini in baru pred izhodom. Krožna pot služi kot potovanje po topografiji Slovenije. Pot prek sistema nagnjenih ramp zagotavlja enako izkušnjo za vse obiskovalce in tako prikazuje vidik družbene trajnosti.
TRAJNOSTNA NAČELA
Različni aspekti trajnosti in zmanjšanja odpadkov so integrirani v osnovno idejno zasnovo na različnih ravneh:
• KONSTRUKCIJA BREZ ODPADKA: Sistem lokalno najetih gradbenih odrov namesto gradnje nove konstrukcije izjemno prispeva k zmanjšanju emisij CO2 (za cca. 87.600 kg), ki bi nastale zaradi gradnje in transporta (SLO-JPN-SLO = 35.400 km).
• KRAJINA BREZ ODPADKA: Začasni gozd na strehi z gastronomsko izkušnjo vzpostavlja ugodno klimo in zmanjšuje ogljični odtis. Sto sedemintridested dreves, 70 različnih slovenskih drevesnih vrst je posajenih v vreče in razporejenih po konstrukciji odrov. Po zaklojučku Expa so drevesa podarjena državi Japonski kot diplomatska gesta.
• MINMALEN KLIMATIZIRAN PROSTOR: Le 25% paviljona (razstavni prostor) je toplotno uravnavan, kar zmanjšuje potrebno energijo za hlajenje in omogoča nizko porabo energije.
• TRAJNOSTEN MATERIAL: Za stene in horizontalne plošče razstavnega volumna je uporabljena inovativna slovenska masivna lesena konstrukcija iz križno mozničenih smrekovih desk z bukovimi vijaki, brez uporabe lepil (kot pri križno lepljenem lesu – KLH). To oblikuje kakovosten notranji prostor in omogoča ponovno uporabo materiala po koncu uporabe.
Projekt za slovenski paviljon na razstavi EXPO 2025 je prejel prvo nagrado na javnem arhitekturnem natečaju, vendar žal ne bo izveden. Sredstva, namenjena njegovi gradnji, porabljena za odpravo posledic uničujočih poplav v Sloveniji leta 2023.
dekleva gregorič arhitekti, ki sta ga leta 2003 ustanovila Aljoša Dekleva in Tina Gregorič, je mednarodni arhitekturni studio, ki deluje v EU in ZDA. Oba sta podiplomski magisterij iz arhitekture z odliko opravila na priznani šoli za arhitekturo Architectural Association v Londonu, kjer sta začela raziskovati teme participacije, odzivnih okolij in principov množičnega prilagajanja v kolelktivni stanovanjski arhitekturi. Te raziskave so bile pozneje dokumentirane v danes razprodani knjigi Negotiate my Boundary!
Njihova oblikovalska filozofija se osredotoča na „raziskovanje z oblikovanjem“ in „oblikovanje z raziskovanjem“. S svojim pristopom vključujejo različne kontekste (prostorske, družbene, materialne, zgodovinske itd.). Njihovi projekti obsegajo zelo različna merila, programe in podnebne ter krajevne razmere. Razumevanje omejitev in pogojev konteksta jim služi kot temeljno kreativno orodje, katerega cilj je izzvati samoumevno in ponuditi specifične odzive. Uporabljajo sistematičen oblikovalski pristop za vzpostavitev intenzivnega strukturiranja prostora in uporabe materialov z izpostavljanjem njihove primarne narave. Studio daje prednost uporabniški izkušnji, sodelovanju in interakciji ter spodbuja nove oblike kolektivnosti, hkrati pa se ukvarja s sodobnimi družbenimi in okoljskimi izzivi. Njihov portfelj zajema različne tipologije, od eksperimentalnih hiš do velikih stanovanjskih sosesk cenovno dostopnih stanovanj, univerzitetnih kampusov, javnih stavb in kulturnih ustanov.
Ključni projekti so Hiša XXS v Ljubljani (2004), Hiša na pečini na otoku Maui v ZDA (2012), Kompaktna kraška hiša na Krasu (2015), Center znanosti v Ljubljani (2019), soseska neprofitnih stanovanj Novo Brdo v Ljubljani (2022) in projekt za Paviljon Slovenije za Expo Osaka (2025). Njihovi projekti prejemajo prestižna priznanja, kot sta nagradi Architizer in WAN House of the Year, AR House Award 2015, nagrada WALLPAPER* za najboljše prodorne oblikovalce ter nominacije za Mies van der Rohe in Švicarsko arhitekturno nagrado ter nedavno nagrado Buildner Unbuild 2024. Njihovo delo je mednarodno priznano kot referenčni primer redefiniranja tradicije, materialnosti in trajnosti.
Poleg arhitekturne prakse imata Aljoša in Tina pomembno vlogo v arhitekturnem izobraževanju. Tina je redna profesorica arhitekture in predstojnica katedre na Inštitutu za arhitekturo Tehnične univerze na Dunaju (TU Wien). Aljoša je programski vodja poletne šole AA Nanotourism Visiting School na Architectural Association v Londonu. Leta 2019 sta bila oba gostujoča profesorja na prestižni akademski poziciji “Frank Gehry Chair” na Univerzi v Torontu v Kanadi. Vodita raziskovalne pobude, kot je nanoturizem, ki ponuja participativno, v skupnost usmerjeno alternativo konvencionalnemu turizmu, ter aktivno predavata in razstavljata po vsem svetu. Kot kustosa slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016 sta se lotila kritičnih vprašanj doma in bivanja z razstavo Home at Arsenale, kurirano knjižnico in prostorsko instalacijo, ki je raziskovala koncept doma v sodobni družbi.
