Kako bi opisali Slovenijo?
Majhna, simpatična in izredno prijazna. V svoji karieri sem prepotoval skoraj cel svet. Delal sem tako na ladji križarki, kot v Hilton hotelu v Londonu, v Malagi in drugje. Skozi vsa ta leta sem prišel do spoznanja, da mi je Slovenija res najlepša. Kvaliteta življenja v Sloveniji je pravzaprav neverjetna. Ljudje, ki živijo v ogromnih mestih se na primer vozijo v službo po več kot eno uro v eno smer. Med tem, ko mi lahko v tem času prispemo na strmine smučarskih središč ali popijemo dobro skodelico kave na morju. Slovenska majhnost in raznolikost je ogromna prednost za nas.
Kater kotiček Slovenije najraje obiščete, ko imate prost dan?
Dejansko imam več kotičkov po Sloveniji, katere rad obiščem. Med njimi je zagotovo Bela Krajina, ki je preprosto čudovita. Sploh Črnomaljski del mi je “top”, pa potem Mala Sela, Kostanjevica na Krki, Šentjernej in mnogi drugi kotički. Večkrat se mi je zgodilo na kakšnih sejmih, da se je omenjalo zgolj kraje kot je Ljubljana, Bovec, Goriška brda in slovensko obalo. Nekoč pa je do mene pristopil gospod in me vprašal: “Kaj drugega še ponuja Slovenija, na primer kaj pa vzhodno del države?”, pa sem mu odgovoril tja gremo pa (mi) na dopust.
Se pravi najraje preživljate dopust oziroma proste dni v Beli Krajini?
Zdaj smo bili v Beli Krajini že večkrat in nam je bilo zelo všeč. Drugače imam doma konje, tako, da jih naložimo na prikolico in si privoščimo podaljšan vikend. To sem sedaj storil že nekajkrat v Kostanjevici na Krki naredil. Tudi kočevski konec mi je tudi zelo atraktiven za preživljanje prostega časa.
Omenili ste, da imate konje in radi preživite del svojega prostega časa “v sedlu”? Koliko časa se že ukvarjate s konjeništvom?
Konji so način življenja in poleg svoje službe, tako rekoč drugega ne nimam oziroma ne potrebujem. S konjeništvom se ukvarjam že zadnjih 11 let, sodeloval sem tudi na različnih tekmah formata v Sloveniji. Konj je tako, kot smo ljudje sami v odnosu z družbo. Kolikor simbioze ti uspe uloviti z ljudmi okoli sebe, toliko je boš tudi s [O1] konjem, kateri ima tako kot vsi mi nek svoj karakter. Pri čemer moram izpostaviti, da so konji čiste živali, v smislu, da ne lažejo, se ne pretvarjajo in tako naprej. Na neki točki bi se v prihodnosti rad lotil tudi “horseback riding turizma”, moj načrt je imeti vsaj 6 konjev. Tukaj bi spet prišla prednost slovenske majhnosti v ospredje, kjer bi lahko turiste vsak dan peljali na drug konec ali kraj v Sloveniji s konji.
Delujete na področju turizma oziroma natančneje na področju hotelirstva. Kako ste se znašli v tem poslu?
Hotelirstvo mi je bilo nekako položeno v zibelko. Moja mati je delovala na tem področju, prav tako njeni starši. Kolikor pogledam nazaj po družinskem drevesu, so nekako bili vsi hotelirji ali vsaj delovali v tem poslu. Že v osnovi šoli sem vedel kaj si želim početi in kaj je v kontekstu hotela dobro in kaj ne.
Ali nam lahko poveste kako se je turizem v Sloveniji spremenil v zadnjih 10 letih?
Najprej bi izpostavil, da je največji izziv slovenskega turizma to, da imamo nekoliko premalo znanja. Fluktuacija ljudi med obrati je ogromna, zaradi česar je težko prinesti novo znanje, obenem pa se je situacija nekoliko spremenila tudi s prihodom AirBnB-ja. AirBnB je neka nova niša za katero mnogi pravijo, da ubija turizem, vendar gre za dejansko reakcijo na to kar počnejo v večini hotelov pred vsem v zahodnem svetu, kjer sem prepričan, da razen tega, da pozdravijo goste in jim pospravijo sobo ter pripravijo zajtrk, ne storijo ničesar več, kar bi imelo neko dodano vrednost. Pri nas je situacija nekoliko drugačna in kot odgovor na prihod nove platforme smo v hotelu Cubo, že pričeli ponujati bolj celostni ponudbi za goste. V ceno sobe bi morali biti všteti dnevni izleti, rent-a-car, hrana in pijača. Se pravi “all-inclusive” ponudba, ki ne bi smela bistveno podražiti najema hotelske sobe. Menim, da bi bilo potrebno turizem postaviti nadrgaditi in se prilagoditi trendom, ki nam jih je postavil internet ter nam jih narekujejo rezervacijske platforme. Tudi pojav koronavirusa, je začel neko novo in dobro zgodbo za nas. Sestavljamo nove produkte in popolni celoti smo prenovili ponudbe od zajtrkov, dnevnih izletov ter jim dodali elemente, ki pri gostu vzbujajo “waw” efekt.
Se pravi, ste krizo epidemije obrnili v neko vrsto nove priložnosti za razvoj hotela Cubo?
Vsaka kriza je ob enem neka nova priložnost. To smo se dobro naučili že iz krize, ki je trajala od leta 2008 pa vse do leta 2012, ko smo odkrili, da dejanske krize za t. I. “luxury sektor” pravzaprav ni. Mislim, da je Slovenija dobro pripravljena tudi za ta sektor, vendar pa nam primanjkuje usposobljenega kadra, ki bi znal delovati s tem zahtevnim sektorjem, saj največji delež teh deluje izven meja države in bi jih morali pripeljati nazaj, saj nimamo dovolj kvalificiranega osebja. Poklici, ki delujejo na tem področju bomo morali postati po segmentih ločeni in bolj spoštovani. Ta moment epidemije bi morali izkoristiti za izobraževanje kadra, tako na področju gostinstva, kot tudi hotelirstva.
Kako so se pa turisti odzvali na epidemijo novega koronavirusa glede na vaša opažanja?
Turistov tako rekoč ni. Opažam, da gre bolj ali manj za priložnostne goste. Menim, da o turizmu letos ne moramo sploh govoriti v takem pravem smislu besede.
Kaj pa koriščenje turističnih bonov? Kaj menite o tem?
V hotelu Cubo smo že od samega začetka vedeli, da koriščenje bonov vsaj pri nas “ne bodo obrodili sadov”. Turistične bone so pri nas koristili tisti, ki so na primer, belili ali prenavljali stanovanje in so morali priti v hotel z družino za nekaj dni. Sicer pa moram izpostaviti, da ukrep turističnih bonov toplo pozdravljam, saj so mnogim družinam omogočili počitnice na morju ali pa, da so se ljudje odpravili na nek oddih na katerega sicer ne bi šli. Še vedno sem prepričan, da ima Slovenija še ogromno prostora za izboljšave na področju turizma.
Hotel Cubo spada med ene izmed najbolj znanih hotelov v Ljubljani. Kaj dela hotel Cubo drugačnega in edinstvenega od preostalih hotelov v Ljubljani?
Osebno obravnavo gostov in njegove preference. V hotelu Cubo se zelo zavedamo kdo so naši gostje, kako so opravili samo rezervacijo in kako je bila komplicirana. Naučili smo se potrebe gostov glede na njihovo narodnost in način življenja. Vam bom dal primer, točno vemo, da če bo prišel germanski gost, da spi pod eno odejo, romanski gost ima raje dve odeji, če pa imamo azijske goste, natančneje Japonce pa le-ti preferirajo spanje v t.i. “twin bed-ih”. Če nadaljujem, Italijani za zajtrk raje jejo pekovske izdelke, Nemci klobase, Američani pa praktično vse z dodatkom ocvrtega krompirja. Zaradi česar imamo v hotelu Cubo, ločene zajtrke, kjer nudimo italijanskega, ameriškega in tako naprej. Za naše potrebe in potrebe gostov, ki se vračajo si zapomnimo kaj imajo radi ter jim to znova in znova omogočamo. Mi se zavedamo njihovih potreb in želja še preden se jih naši gostje sami. Glede na vaše preference vam probamo omogočati edinstveno ponudbo v čudoviti Ljubljani. Spoštujem ogromne hotele, vendar v njih si mnogokrat le mravljica v poplavi mravljišč. Moja percepcija in percepcija mojih sodelavcev je delajmo “na manj” pa vsakega gosta individualno obravnavati, kar tudi počnemo. Vsakega gosta povprašamo po njegovih preferencah. Ko gost dobi občutek, da je del hotelske družine bo to odlično cenil, kar nam tudi izkazujejo znova in znova v obliki odličnih spletnih ocen in recenzij. Vsaka pritožba je za nas resen sestanek in analiza napak, predvsem pa način, da smo lahko jutri boljši.
Kako se odzivate na negativne kritike ali pritožbe?
Če je ostra in izredno negativna kritika takoj sledi nujen sestanek, kjer podrobno razdelamo z ekipo kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je gost pritožil. Ne glede na dan ali uro. V bistvu, smo v vseh teh letih delovanja hotela Cubo prejeli le štiri negativne ocene, ker za nas je vse kar je slabče od odlične ocene, slabo. Usposobljeni smo, da poskusimo med zajtrkom ugotoviti zadovoljstvo gosta in s tem preprečimo nezadovoljstvo. Natakar ali receptor, kdorkoli tisto jutro, streže zajtrk gosta vedno vpraša za počutje in ali so dobro spali, kje so bili, kako se počutijo in kakšno je njihovo bivanje na splošno. Ob takem pristopu gostje zelo radi izrazijo svoje počutje, ki pa ga je potrebno kasneje tudi obravnavati. Ogromno dela vložimo v to, da v prvih nekaj trenutkih naredimo odličen vtis s tem, da gostu na primer, parkiramo avto, pomagamo s prtljago, razkažemo Ljubljano in jim ponudimo stvari, ki jim bodo olajšale bivanje. V ta namen smo razvili tudi aplikacijo samo za naše hotelske goste, ki jih vodi po Sloveniji. Skušamo ugotoviti kaj je goste morda zmotilo in to popraviti še preden zapustijo hotel. Zadnjih nekaj let lahko s ponosom rečem, da nismo imeli nekih resnih pritožb ali kritik.
Kaj pa v primerjavi s tujino, kakšno turistično ponudbo ima Ljubljana v primerjavi z drugimi prestolnicami sveta?
V prvi fazi, še posebej po epidemiji, se bo moral tako domači kot tudi tuj turizem nekoliko preoblikovati. Moramo vedeti, da potovanje na ladjah križarkah bo precej omejeno ali celo zaustavljenO. Bi pa poudaril, da se mi ne bi smeli primerjati s turizmom v drugih prestolnicah in državah. Postaviti moramo neko lastno zgodbo in standarde. Predvsem na bazi butičnosti in “luxury” turizma. V slovenski turizem bi morali vključiti in vpeljati več znanja in usmerjene dejavnosti. Največji priložnost vidim v razvoju produktov. Hotel sam po sebi ni produkt, to je spremljevalna dejavnost produkta, saj morajo turisti nekje prespati. Če pogledamo, kaj pa je pravzaprav produkt za turiste v Ljubljani? En del je recimo arhitektura, drug produkt so lahko dogodki, kot je recimo festival Ljubljana. Vendar še vedno jih je premalo, ki je za oddih zelo popularen segement posebaj za nove destinacije kot je Slovenija, ki je golfistom mše zelo ne odkrita destinacija. Težko se primirajmo s Španijo, Portugalsko ali Turčijo, pa vendar lahko oblikujemo take produkte, da bomo zanimivi za ta segment gosta. Tudi korporativni turizem nam je spolzel iz rok tako rekoč, ki so ga prevzeli Hrvati. Podobno se obnašamo do industrije srečanj, ki je po mojem mnenju najbolj perspektivna zgodba na tem področju turizma. Povprečna poraba kongresnega gosta na dan je cca. 500 evrov. Okoli industrije srečanj živi celo mesto, od restavracij, transferjev, hotel pa vse do trgovin. Kot vidite govorimo o celi verigi ljudi. Premalo se zavedamo koliko ljudi v Sloveniji živi od turizma, vse od mizarjev, ki nam sestavljajo mize pa do dobaviteljev hrane. Turizem so konec koncev ljudi. Zaradi česar je potrebno vložiti v razvoj turističnih produktov in povezovanje le-teh.
Predstavljamo si, da je voditi tako število zaposlenih dokaj zahtevno. Kako motivirate osebje v vaši ekipi in skrbite za dobro vzdušje?
Ko sem postal menedžer sem sprva misli, da se bom ukvarjal le že z gosti. Pa se je izkazalo, da se v prvi vrsti ukvarjam s svojimi sodelavci. V drugi vrsti pa z bankami in raznimi notarji ter podobnimi stvarmi. Manjka mi sedaj ta stik z gosti (smeh). Za mene so prvenstveno ljudje s katerimi delam v hotelu sodelavci. Delo z ljudmi je najprijetnejši izziv. Sploh na področju gostinstv opažam, da ne znamo dobro stimulirati ali spromovirati poklica. Vsi hočejo biti odvetniki in zdravniki, vendar pozabljamo, da niso vsi za vse. Jaz sem svojo kariero začel tako, da sem pomival posodo in tega se nikoli nisem sramoval. S tem sem na ladji križarki imel priložnost videti pol sveta. Vodenje in stimulacija ljudi v hotelu je izredno kompleksna zadeva. Moje prvo vprašanje na zaposlitvenih razgovorih je “kje so sanje in cilji?”. Opažam, da 90 % ljudi ne vedo kaj so njihove sanje ali cilji in kam bi pravzaprav radi prišli v življenju oziroma kaj so pravzaprav njihovi karierni cilji. Vsakemu od svojih sodelavcev moraš zagotoviti eksistencialni minimum in za vsako dobro stvar, ki jo stori mora biti nagrajen. V hotelu Cubo imamo razdelano evalvacijo za vsak oddelek. Vsako odlično delo je tudi stimulirano, finančno, z dodatnimi izobraževanji ali napredovanjem. Ogromno idej, ki smo jih realizirali so ustvarili moji sodelavci. Skušam ljudem najti znotraj segmenta kjer delamo tisto, kar jim leži oziroma kar jih veseli. Svoje sodelavce, ki jih mentoriram skušam vedno razumeti, kaj je tisto kar jih motivira in čemu so takšni kot so. Sodelavci so turizem, ljudje pridejo zaradi njih in njihove prijaznosti. Moji sodelavci so mi kot bratje in sestre znotraj našega sistema.
Kateri gostje so bolj zahtevni? So to Slovenci ali tujci? V čem se razlikujejo?
Zagotovo so bolj zahtevni Slovenci, saj želijo maksimalno za postavljeno ceno. Prav tako so pripravljeni v tujini za enake storitve odšteti več. Med bolj zahtevnimi so potem tudi Indijci zaradi svojega kastnega sistema in Angleži. Najbolj hvaležni gosti so Američani, saj je z njimi najlažje delati in pripravljeni so odšteti več za dobro storitev, prav tako Avstralci.
Katera doživetja iščejo gostje v Ljubljani? Jih bolj zanima kultura, gastronomija ali kaj popolnoma tretjega? Kakšna so vaša opažanja?
Moja opažanja so, da okoli 85 % ljudi, ki pridejo v Ljubljano sploh ne vedo kaj početi. Tukaj pridemo v igro mi in ugotovimo kaj jih zanima oziroma kaj si želijo videti. Slovenci imamo ogromno za ponuditi predvsem na področju gastronomije in vrhunskih vin. Pri tem moramo potem takem, ugotoviti kam jih postati jesti. Ko je govora o področju gostilništva, šele zdaj se zares prebujamo s chefi kot je Igor Jagodic, Bine Volčič, Janez Bratovž in Jorg Zupan. Niko Slavnić je recimo ogromen člen tega z izborom The Slovenia Restaurant Awards-i. Tradicija se je po mojem mnenju pričela šele postavljati. Najti moramo produkte iz te tradiciji in nato bom lahko odgovoril na to vprašanje v celoti. Naš povprečni gost ostane za 1,92 dneva. Priti moramo do tega, da bodo turisti načrtno prišli v Slovenijo in se povezati v eno celoto kot turistična destinacija z vsem kar ponujamo za skupno dobro.
Nam lahko zaupate katera slavna oseba je že prenočila v hotelu Cubo?
Ne, ker sem hotelir. Osnovno poslanstvo hotelirstva je, da zagotavlja diskrecijo svojih gostov. Za nas je vseeno, kdo prenoči ali je to Angelina Jolie, Peter Grašo, Severina ali kdo drug. Mi vse goste tretiramo enako. Poslanstvo hotelirjev bi moralo biti vedno zagotavljanje diskrecije.
Kot vodja hotela, kaj ste se naučili v vseh teh letih na podlagi lastnih izkušenj?
Vedno moraš ostati skromen, prijazen. Veseliti se moraš vsakega gosta, saj ga jutri morda ne bo več. Ne počni tega drugim, kar si ne bi želel, da počnejo tebi. Bodi spoštljiv do vsakega svojega sodelavca. Verjamem v dobro ljudi. To je pravzaprav glavno. Iz področja turizma pa sem se naučil, da kot destinacija ne smemo nikoli zaspati z idejami in nehati prodajati. TO nas dela lepše in boljše od ostalih. Nenehno moramo razvijati produkte in ideje v nekem svojem mirko svetu.