V večini stanovanj vogal pristane v eni od dveh vlog: tam stoji visoka rastlina ali pa omara, ki je nihče ne odpira. Prostor ob stiku dveh sten je težko izkoristiti, ker ga ravne police in mize zapolnijo le deloma, za njimi pa ostane neuporaben kot. Sedežna garnitura v obliki črke L ta del sobe zapolni z ležiščem, naslonjali in dodatnimi sedeži, preostanek prostora pa se razdeli na bivalni del in prehod. Spodaj je pregled, kako to deluje v praksi, v katerih prostorih se oblika obnese in kaj pomeni oznaka leva ali desna izvedba.
Dva kraka in kotni modul
Osnova je dokaj jasna: kotna sedežna garnitura je sestavljena iz dveh krakov, ki se stikata pod pravim kotom. Daljši krak običajno nosi tri sedeže, krajši dva ali pa ležalni element. V stiku krakov nastane kotni modul, ki ga pri ravnih kombinacijah ni: sedež, kjer se naslonjali srečata in ki ga lahko dva človeka uporabljata vsak v svojo smer.
Pri merjenju se ne gleda le širina krakov. Globina sedišča se med modeli precej razlikuje, zato je v manjših sobah smiselno preveriti skupno globino obeh krakov, ne samo dolžine daljše stranice. Ta podatek je navadno naveden v tehnični skici izdelka.
Prednost se najbolj pokaže na tlorisu. Ravna garnitura zasede eno steno, preostanek sobe pa ostane odprt, a tudi nepovezan. Kotna zaobjame del prostora in ga opredeli kot sedežni kot. V odprtih bivalnih prostorih, kjer dnevna soba prehaja v jedilnico ali kuhinjo, zato ni treba postavljati dodatne pregrade, saj to nalogo opravi hrbtišče garniture.
Kje se kotna oblika obnese
Najbolje deluje v dnevnih sobah pravokotnega tlorisa, ki merijo okvirno od 18 kvadratnih metrov naprej. V manjših prostorih je mogoče izbrati kompaktnejši model, ob njem pa mora ostati dovolj prostora za prehod, ki ga priročniki za opremljanje običajno ocenjujejo na vsaj 60 centimetrov. Kotna sedežna garnitura je smiselna tudi v mansardah, kjer poševnina zniža strop ob steni: nizko naslonjalo se prilega pod okno ali poševni del strehe, višji del pa ostane prost za omare.
Ta oblika se pogosto pojavlja tudi v pisarnah, kjer sprejemnice in čakalni prostori potrebujejo veliko sedežnih mest na omejeni površini. Zaradi lažjega vzdrževanja se tam marsikje odločijo za usnjene sedežne garniture, ki jih je mogoče obrisati z vlažno krpo.
V družinski sobi z več generacijami ali majhnimi otroki je kotna zasnova uporabna predvsem zato, ker na isti površini ponuja več sedežnih mest. Pri postavitvi je dobro paziti še na naravno svetlobo: kotni modul, ki stoji pred balkonskimi vrati, jih lahko zastre, zato je običajno bolje, da se daljši krak razteza vzdolž okna in ne pred njim. Če je v sobi še kakšen prost vogal, ga lahko zasede počivalnik, kjer se kdo odpočije, ne da bi motil druge pri gledanju televizije.
Ravna postavitev ali kotna
Ravna garnitura ima svoje prednosti. Lažje jo je prestaviti, ob selitvi jo je preprosteje prenesti po stopnišču in prilagodi se ozkim, podolgovatim prostorom, kjer bi kotni krak oviral prehod. Pri pogovoru je ravna postavitev nekoliko manj naravna, ker sedeči sedijo v vrsti in se gledajo postrani. Kotna jih obrne drug proti drugemu, zato je za druženje primernejša.
Pri enaki zasedeni površini ponuja kotna običajno več sedežnih mest, saj izkoristi dve steni namesto ene. Slabost je manjša prilagodljivost: ko je garnitura enkrat postavljena, jo je težje preseliti v drug del sobe, zlasti če je ni mogoče razstaviti na module. Mnogi proizvajalci zato ponujajo sestavljive izvedbe, ki jih je ob selitvi mogoče preurediti.
Pri ravni postavitvi je razpored pohištva svobodnejši. Kotna sedežna garnitura vnaprej določi, kje bosta televizija in klubska mizica, ker se vse usmerja proti osrednjemu delu. Tudi počivalnik je ob taki zasnovi treba umestiti načrtno, da ne zapira poti.
Leva ali desna izvedba
Pri kotnih garniturah je en krak daljši od drugega, pogosto z ležalnim delom na koncu. Oznaka leva ali desna pove, na kateri strani stoji ta podaljšek, vendar pravilo ni povsod enako. Običajno se stran določa tako, da se stoji pred garnituro in se gleda proti njej: če je ležalni del na levi strani gledalca, gre za levo izvedbo. Nekateri proizvajalci stran določajo glede na sedečega, kar pomeni nasprotno, zato je pred naročilom treba pregledati tehnično specifikacijo ali skico izdelka.
Izbira je odvisna od razporeda prostora. Ležalni krak je smiselno postaviti na stran, ki je bolj oddaljena od vhoda, da ne zapira poti, obrnjen pa naj bo proti oknu ali televizorju. Ob radiatorju je treba paziti na razdaljo, saj ogrevanje dolgoročno izsušuje tako usnje kot tkanino. Kotna sedežna garnitura z ležalnim delom na napačni strani lahko pomeni, da se vrata ne odprejo do konca.
V praksi pomaga preprost postopek. Na tla se z lepilnim trakom označi obris garniture v pravih merah, nato pa se preveri, ali se vrata odpirajo, ali je okoli sedeža dovolj prehoda in ali je pogled na televizijo prost. To velja tudi za usnjene sedežne garniture, pri katerih strani po dobavi pri marsikaterem modelu ni mogoče zamenjati brez predelave.
Usnjeni kosi v kotni obliki
Med materiali izstopajo usnjene sedežne garniture, ki so zaradi trajnosti in videza pogosta izbira za večje prostore. Usnje se razlikuje glede na obdelavo: anilinsko ohrani naravnejši videz površine, a je občutljivejše za madeže, pigmentirano pa je odpornejše na vsakodnevno rabo. Pri kotnih modelih je površine več kot pri ravnih, zato se razlike v kakovosti kože in šivov bolj poznajo.
Barva vpliva na občutek prostora. Svetlejši toni vogal odprejo, temnejši pa ga zaokrožijo in naredijo bolj zaprtega. Če je poleg garniture še počivalnik, ga je smiselno uskladiti z istim odtenkom ali pa izbrati kontrasten ton, ki poudari njegovo samostojnost.
Za vzdrževanje veljajo splošna navodila: garnitura naj ne stoji neposredno ob radiatorju ali na močnem soncu, usnje pa je treba občasno negovati s sredstvom, ki ga priporoča proizvajalec. Ob rednem vzdrževanju izdelek ohrani videz več let.
Fotelj za osebni počitek
Če kotna oblika ponuja skupno druženje, počivalnik ponuja osebni kotiček. To je fotelj z nastavljivim naslonom in pogosto z dvižnim opornikom za noge, namenjen počitku, branju ali gledanju televizije. Postavi se lahko ob konec krajšega kraka, v prost vogal ali nasproti garniture, kjer sedežni kot zaključi v obliki podkve.
Nekateri kotni modeli imajo mehanizem za nagib vgrajen v posamezen sedež, kar prihrani prostor, a zahteva več globine za sprostitev opornika. Samostojni fotelj zavzame več tlorisa, vendar omogoča večjo svobodo pri postavitvi. Odločitev je odvisna od tega, ali želi gospodinjstvo počitek ločiti od skupnega sedenja.
Ob kombinaciji obeh kosov je treba paziti, da se razdalje ne zožijo pod mero, ki še dopušča udoben prehod. Usnjene sedežne garniture so praviloma težje od tkaninskih, zato jih po namestitvi ni lahko premikati in je razpored dobro premisliti vnaprej.
Pred nakupom se splača izmeriti sobo, označiti tloris na tleh in v tehnični specifikaciji preveriti, na kateri strani stoji ležalni krak. Tako se je mogoče izogniti najpogostejši napaki pri tovrstnih nakupih, to je garnituri z napačno stranjo, ki jo pozneje ni enostavno zamenjati.
