Katere delovne rokavice za katero delo

0
54

Rokavice so najpogosteje nabavljena osebna varovalna oprema in hkrati tista, pri kateri se največkrat zmotimo. Razlog je preprost: kategorij je veliko, oznake so nepregledne, nabavnik pa pogosto izbira po ceni, ker mu nihče ni dal jasnega kriterija.

Spodnji zaporedni postopek to reši. Odgovorite na vprašanja po vrsti in ustavite se pri prvem, na katerega odgovorite pritrdilno.

Vprašanje 1: Ali delavec rokuje z ostrimi robovi ali rezili?

Če da, potrebujete neprerezne rokavice in vse ostalo je drugotnega pomena.

Oznaka odpornosti proti urezu po standardu EN 388 v izdaji iz leta 2016 je črka od A do F, pri čemer je F najvišja. Črka izhaja iz preizkusa TDM, ki je zamenjal starejši preizkus s številkami od 1 do 5. Če na rokavici najdete samo številko brez črke, gre za starejšo oznako, ki pri ostrih kovinskih robovih ni zanesljiva.

Groba usmeritev: rokovanje s pločevino in stekleno embalažo zahteva vsaj razred C, delo z rezili in noži razred D ali višje. Za mesarje in delo z ročnimi noži obstajajo namenske izvedbe, pogosto v kombinaciji s kovinsko mrežico.

Ne pozabite na podlakti. Če ureze povzročajo robovi materiala, ki ga delavec nosi ali obrača, so poleg rokavic potrebni tudi neprerezni narokavniki – poškodbe podlakti so v teh primerih pogostejše od poškodb dlani.

Vprašanje 2: Ali pride v stik s kemikalijami?

Če da, je odločilen podatek čas prodora, ne debelina ali material sam po sebi.

Standard EN 374 razvršča rokavice v tipe A, B in C glede na to, pred koliko preizkusnimi kemikalijami ščitijo. Za vsako kemikalijo posebej je določena stopnja od 1 do 6, ki pove, kako dolgo traja, preden snov prodre skozi material – od desetih minut pri stopnji 1 do osmih ur pri stopnji 6.

Ključno je razumeti, da je ta podatek vezan na konkretno kemikalijo. Rokavica, ki odlično prenese eno topilo, je lahko pri drugem neuporabna. Zato pri nabavi vedno navedite, s čim delavci dejansko delajo, in zahtevajte podatke o prodoru za te snovi.

Za kratkotrajen stik ali zaščito pred brizgi pogosto zadostujejo rokavice za enkratno uporabo; za potapljanje rok v raztopino pa nikoli.

Vprašanje 3: Ali je prisotna visoka temperatura ali varjenje?

Če da, iščete oznako po standardu EN 407, ki ima šest števk za šest različnih vrst toplotne obremenitve – od gorljivosti materiala prek kontaktne in sevalne toplote do brizgov staljene kovine.

Pomembno je vedeti, katera od teh šestih obremenitev je pri vašem delu prisotna. Rokavica z odlično kontaktno odpornostjo ni nujno primerna za brizge staljene kovine in obratno.

Za varjenje obstajajo namenske usnjene izvedbe z daljšim zapestnim delom. Nepokrit prehod med rokavico in rokavom je pri varjenju najpogostejše mesto opeklin.

Vprašanje 4: Nič od naštetega – kakšna je oprijemljivost?

Če delo ne vključuje ureza, kemikalij ali vročine, izbiramo med prevlečenimi tehničnimi rokavicami. Tu odloča vrsta nanosa:

Poliuretanski (PU) nanos je tanek in omogoča najboljši občutek za drobne predmete. Primeren za montažo, elektroniko, komisioniranje in vsakršno natančno delo v suhem okolju. Slabo se obnese pri olju in višjih temperaturah.

Nitrilni nanos je odporen proti olju in obrabi. Prva izbira za strojno obdelavo, avtomobilsko industrijo in delo z mastnimi obdelovanci.

Lateks nanos ima najboljšo oprijemljivost, tudi na mokrih površinah, in je zelo prožen. Pozor: naravni lateks lahko pri nekaterih ljudeh povzroči alergijsko reakcijo, zato ni primeren za splošno razdeljevanje celotni ekipi brez preverjanja.

Usnje je smiselno pri grobem rokovanju, gradbenih delih in tam, kjer prevleka prehitro propade.

Bombažne rokavice so namenjene lažjim opravilom in kot podloga pod druge rokavice, ne kot zaščita.

Ponudba je pri specializiranih dobaviteljih razdeljena prav po tej logiki. Kategorija zaščita rok loči rokavice po vrsti nanosa, po materialu in po namenu uporabe – od tehničnih in neprereznih do izvedb za varilce, mesarje in gozdarje – kar omogoča, da po zgornjem postopku hitro pridete do prave skupine.

Zakaj najcenejša rokavica običajno ni najcenejša

Podjetja primerjajo ceno para, spregledajo pa porabo. Tanka poliuretanska rokavica za 0,80 evra, ki pri delu z ostrimi robovi zdrži en dan, stane 16 evrov mesečno na delavca. Kakovostnejša za 2,50 evra, ki zdrži teden dni, stane 10 evrov.

Izračun je preprost: cena para, deljena s številom dni uporabe, pomnožena z 20. To je mesečni strošek na delavca in edina številka, ki omogoča resnično primerjavo.

K temu prištejte še administrativni strošek pogostega naročanja in prostor v skladišču. Prav zato se v večjih obratih uveljavljajo avtomati za izdajo artiklov – poraba postane merljiva po posamezniku, kar sama po sebi zniža količine.

Dva podatka, ki ju vzemite s seboj k dobavitelju

Seznam opravil, ne seznam oddelkov. “Vzdrževanje” ne pove ničesar; “menjava rezil in rokovanje z oljnatimi deli” pove vse.

Podatek o dosedanji porabi. Koliko parov na delavca na mesec ste porabili doslej. Ta številka pogosto razkrije, da težava ni bila v ceni, temveč v tem, da izbrana rokavica delu ni bila kos.