Dnevna soba se redko spremeni čez noč, a se spreminja vztrajno. Kdor je v zadnjih letih opremljal stanovanje ali samo zamenjal izrabljen kavč, je verjetno opazil, da vprašanje »kam bomo postavili kavč« vse pogosteje nadomesti drugo: kje bo kdo sedel, ko se bo hotel res odpočiti. Odgovori niso več enotni. Televizor ni nujno žarišče prostora, družina se ne zbere vedno ob istem času, sedež, obrnjen proti oknu namesto proti zaslonu, pa ni več videti kot napaka v postavitvi.
Ko je kavč ukazoval prostor
V mnogih slovenskih domovih je dnevna soba dolga leta opravljala več nalog hkrati: bila je sprejemnica za goste, družinski kino, igralnica za otroke in ob nedeljah tudi jedilnica. Njena postavitev je bila skoraj predvidljiva. Ob eni steni omara ali element za televizor, nasproti pa velike sedežne garniture, ki so zasedle pol prostora in določale, kje se hodi, kje se sedi in kam ne sme stopiti nihče, ki nosi kavo.
Televizor je takšno razporeditev dodatno utrdil. Ker so vsi gledali v isto smer, so se kosi vrstili ob eni steni in bili narejeni za ravno, uro dolgo sedenje, ne za pogovor v krogu. Kdor je hotel poležati, je zasedel konec kavča in si podložil roko.
Logika je bila razumljiva. Večji kos, ki sprejme pet ali šest ljudi, je bil praktičen, dokler so se družine ob istem času zbirale pred istim zaslonom. Dolga leta se je pohištvo kupovalo za dlje, pogosto v kompletu, in marsikje so ga zamenjali šele, ko je tkanina res popustila ali so otroci odrasli. Praktičnost je štela več kot vprašanje, ali se na njem dobro leži.
Manj kvadratov, drugačne navade
Danes so stanovanja pogosto manjša, dnevni prostor pa je združen s kuhinjo in jedilnim kotom. V odprtem tlorisu velik kavč hitro postane pregrada, ki jo je treba obhoditi. Čeprav so sedežne garniture še vedno med najpogosteje izbranimi kosi opreme, se jih kupci lotevajo previdneje: merijo, tloris narišejo na tla z lepilnim trakom in se sprašujejo, ali res potrebujejo sedem sedišč, od katerih jih vsak dan uporabljata dve. Prostor, ki ostane prost, je namreč postal vrednota sam po sebi.
Spremenile so se tudi navade. Televizija ni več edini razlog za sedenje, pozornost pa se je razdelila med telefon, tablico in prenosnik. V dnevni sobi ljudje berejo, delajo od doma, ob večerih pokramljajo v dvoje ali pa želijo biti nekaj minut sami. Dobro pohištvo se zato presoja po tem, kako deluje ob sedmih zvečer po napornem dnevu, in manj po fotografiji iz kataloga.
Fotelj stopi na sredino
V tem premiku se je počivalnik iz stranskega kota preselil bliže središču dogajanja. Nekoč je veljal za kos, ki pripada upokojencu z dnevnim časopisom, danes ga vse pogosteje izbirajo mlajši pari in družine, ki želijo imeti ob sebi sedež, v katerem se lahko povsem sprostijo. Naslon se nagne, opora za noge se dvigne, telo dobi položaj, ki ga na klasičnem kavču težko doseže brez kupa blazin.
Tu ne gre za izpodrivanje. Vloge se preprosto razporedijo drugače. Manjše sedežne garniture, denimo dvosed z enim ali dvema foteljema, zasedejo manj prostora kot kotna različica, obenem pa omogočajo več položajev: eden se zleze v kot, drugi sedi pokonci, tretji leži na pol. Ponekod fotelj povsem nadomesti drugi del klasičnega kompleta.
Pri izbiri zahteva počivalnik več premisleka kot navaden fotelj. Mehanizem za nagib potrebuje prostor za naslonom in pred njim, zato je smiselno vnaprej preveriti, koliko razmika od stene zahteva določen model. Podatki se med proizvajalci razlikujejo: nekateri modeli se nagibajo skoraj tik ob steni, drugi potrebujejo bistveno več zraka. Merjenje s trakom pred nakupom prihrani marsikatero razočaranje, ko fotelj enkrat stoji v sobi.
Kaj šteje, ko se usedeš
Pri ergonomiji se prodajne obljube rade razlikujejo od resničnosti, zato je bolje držati se preprostih preizkusov. Stopala naj brez napora dosežejo tla, kolena naj bodo približno v višini bokov, hrbtu pa naj sedež nudi oporo tudi v ledvenem delu. Če pohištvo tega ne omogoča, bo videti odlično, telo pa ga bo kmalu začelo zavračati. Kdor ima težave s hrbtenico ali sklepi, naj se pred nakupom posvetuje z zdravnikom ali fizioterapevtom.
Za počitek, branje in krajši oddih je počivalnik zasnovan, ne pa za spanje čez noč. Višina naslonjala za glavo, globina sedeža in položaj opore za noge morajo ustrezati telesni višini uporabnika, saj ista oblika ne ustreza vsakomur. Visoka oseba pogosto potrebuje daljši sedež in višji naslon, nižja oseba pa bo na preglobokem sedežu s stopali visela v zraku. Najzanesljivejši je preizkus v salonu, ne ogled slik.
Tudi izbira materiala vpliva na to, kako dolgo bo kos služil. Usnje se lepo stara in ga je lažje obrisati, a je poleti hladnejše na dotik in občutljivo na sončno svetlobo. Tkanine so toplejše in mehkejše, zahtevajo pa več vzdrževanja, zlasti v domovih z otroki ali hišnimi ljubljenčki. Pri nakupu se splača vprašati po snemljivih prevlekah ali vsaj po navodilih za čiščenje.
Pri kombiniranju z drugimi kosi sta pomembnejši višina in ritem kot enaka barva. Če so sedežne garniture v blagu, lahko fotelj v usnju ali v grobi bouclé tkanini doda kontrast, dokler se tona ujemata. Kosa, ki sta si po višini sedišča daleč narazen, razbijeta linijo prostora in sta videti, kot da pripadata dvema različnima sobama.
Tri postavitve, ki delujejo
V manjši dnevni sobi, ki je hkrati prehod proti balkonu, najbolje deluje dvosed ob daljši steni in en fotelj z nagibom v kotu ob oknu. Med njima ostane prehod, po katerem se da hoditi brez ovinkov. Pri tem pomaga pohištvo na tankih nogah, ki prostoru da svetlobo, saj pogled seže pod njim vse do tal. Okrogla klubska mizica namesto pravokotne prepreči spotikanje.
V večji sobi z odprtim kuhinjskim delom ima smisel kotni kavč, ki sam zamejuje sedežni del. Počivalnik se postavi pravokotno ob konec kavča, obrnjen proti oknu ali polici s knjigami, tako da uporabnik ni s hrbtom obrnjen proti pogovoru, a ima kljub temu svoj kotiček. Ob njem ostane prostor za nizko mizico, na katero se odloži knjiga ali skodelica, in za stoječo svetilko, ki ob večerih zadošča namesto stropne luči.
Tretja možnost je za tiste, ki televizije skoraj ne gledajo: dva fotelja, obrnjena drug proti drugemu, vmes pa polica ali miza z lučjo. Takšna razporeditev spominja bolj na čitalnico kot na kino, a za pogovor in branje deluje presenetljivo naravno, zlasti v stanovanjih, kjer se televizor skriva v drugi sobi.
Dnevna soba se torej ne izseljuje iz doma, seli se znotraj njega: od enega velikega kosa k več manjšim, od skupnega gledanja k različnim načinom počitka. Kdor načrtuje spremembo, naj začne z metrom in z vprašanjem, kako mu v resnici mine večer, ne z iskanjem popolnega kataloškega videza.
