1. NELIDA NEMEC, kustosinja

Razstava Hommage à France Rotar – petindvajset let kasneje je deseta v nizu kiparskih razstav, s katerimi Festival Ljubljana predstavlja malo plastiko slovenskih kiparjev povojnega obdobja. Razstave, posvečene umetnikom, ki so zaznamovali slovenski kulturni prostor, ohranjajo spomin nanje in hkrati opozarjajo na našo odgovornost do umetniške dediščine. Spodbujajo zavedanje, da se pomen umetniškega dela ne ohranja le v zgodovinskih pregledih, temveč predvsem v ponovnih, premišljenih srečanjih, ki razprejo njihovo ustvarjalno veličino in opozorijo na dela, ki so jih zapisala v zgodovino likovne misli. Kipar  France Rotar  se je v slovenski kulturni prostor uvrstil z zadržano, vztrajno in prepoznavno kiparsko govorico. Sodi v generacijo slovenskih modernističnih kiparjev druge polovice 20. stoletja, ki so kiparstvo postopoma odmaknili od pripovedne in reprezentativne vloge ter ga usmerili v raziskovanje avtonomije forme, mase in prostora. V svojih simbolno zasnovanih kiparskih ciklusih se je Rotar vedno znova vračal k temeljnim procesom nastajanja in izginjanja. Njegove skulpture ne prikazujejo dogodkov, temveč stanja: rojstvo, rast, zgoščevanje, razpad in tiho umiranje kiparske materije. Material pri tem ni pasiven nosilec oblike, temveč prostor, v katerem se ti procesi zadržijo in postanejo vidni. V te procese je kipar neločljivo vpletal razmislek o naravi in človeku, videna in podoživeta v soodvisnem razmerju, v katerem se srečujejo rast in propadanje, vztrajanje in krhkost. Čeprav Rotarjeva plastika izhaja iz sveta narave, se nikoli ne ustavi zgolj pri organskem; vedno se dotakne tudi človeka in človeške civ ilizacije kot njenega neločljivega sestavnega dela. Kot sile, ki naravo oblikuje, a je hkrati od nje odvisna. V jedru Rotarjevih skulptur je misel o tem sožitju. O napetosti med naravnim in oblikovanim, med danostjo in posegom, med obstankom in minljivostjo. Njegove forme ne ponujajo razsodbe, temveč zadržujejo vprašanje: kako biti del sveta, ki se nenehno spreminja, in v njem kljubovati izginjanju. Rotar se je v zgodovino slovenske umetnosti vpisal tako z malo kot javno plastiko. V obeh merilih je ohranil isto temeljno držo: zaupanje v obliko, ki svet ujame v volumne, površine in razmerja. Njegova dela ne nagovarjajo s spektaklom ali ekspresivno gesto, temveč z notranjo napetostjo volumna, z odnosom med težo in ravnotežjem, med polnostjo in praznino. Milena Koren Božič je leta 1999 v katalogu retrospektivne razstave pomenljivo zapisala: »Čistost oblike, materiala, enostavnost, hiperreduciranost, malo toniranja, kiparska čutenost in volumen kot primarno kiparsko izrazilo so endemi Franceta Rotarja.« Kipar nedvomno velja za enega najbolj prepoznavnih predstavnikov sodobnega slovenskega kiparstva. Postavitev razstave v Križevniško cerkev omogoča nov, pravzaprav drugačen pogled. Sakralni prostor s svojo zgodovinsko plastovitostjo, tišino in zadržanim ritmom vzpostavlja način gledanja, ki je Rotarjevemu kiparstvu blizu. Skulptura tu ni predstavljena kot objekt, temveč kot prisotnost. V tem ambientu se jasno pokaže, da Rotarjeva dela niso le nosilci ikonografskega pomena, temveč tudi ustvarjalci možnosti za izkušnjo, za zadrževanje pogleda in počasno zaznavo. Razstava predstavlja izbor del manjših dimenzij iz različnih ciklov, s poudarkom na znamenitih kroglah, jedrih in blokih, na abstrahiranih formah v bronu, materialu, v katerem so njegove ideje polnokrvno zaživele. Bron je bil njegov osrednji material: »Vse življenje sem moral brusiti, vlivati, polirati … ampak s tem nagrajujem sam sebe. Nič lepšega ni kot v umiranju snovi odkriti prostor, zametek novega bivanja …« Izbor ne sledi kronološki logiki ali reprezentativnosti, temveč notranji sorodnosti oblik: krožnim in poudarjeno razpotegnjenim pravokotnim formam. Forma pri Rotarju ni simbol v klasičnem pomenu besede, temveč koncentracija mase, časa in kiparjevega dotika. Gre za oblike, v katerih se figura ne razgubi, temveč zgosti. Kot spomin telesa, ki je še vedno prisoten, a ne več razpoznaven. Špelca Čopič je zapisala: »Govori o umiranju in bivanju, kot bi govoril o človeku, pa ima pred sabo bronasto kroglo.« V javnem prostoru Rotarjeve skulpture delujejo monumentalno in zadržano hkrati. Ne tekmujejo z okoljem, temveč ga organizirajo. Delujejo kot prostorske situacije, ki vplivajo na gibanje, orientacijo in ritem prostora. V sakralnem prostoru pa se njihova moč še okrepi: tišina ne postane praznina, temveč gostota, skulptura pa njeno sidrišče. Rotarjeva umetniška pot se je začela na Šoli za umetno obrt v Ljubljani in se nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. Pomembno vlogo v njegovem razvoju je imelo izpopolnjevanje v Italiji, zlasti študij livarskih postopkov v Veroni, ki je odločilno zaznamoval njegov odnos do brona. Material pri Rotarju ni bil zgolj sredstvo, temveč sogovornik, nosilec teže, zgodovinskega spomina in trajanja. »Slišim, kdaj bron pravilno teče, kdaj se pravilno stapljata kosa železa pri varjenju.« Pedagoško delo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je deloval kot profesor kiparske tehnologije, ni bilo obrobno poglavje njegove kariere, temveč organski del njegove umetniške drže. Razumevanje materiala, procesa in nastajanja forme je bilo pri Rotarju vedno povezano z etiko dela, spoštovanjem snovi in zavračanjem hitrih rešitev. Petindvajset let po smrti Rotarjev opus ostaja živ prav zaradi svoje zadržanosti. Njegove skulpture ne ponujajo odgovorov, temveč prostor za vprašanja; ne razlagajo, temveč omogočajo izkušnjo. V času pospešenega gledanja in vizualne preobremenjenosti delujejo kot povabilo k upočasnitvi. K srečanju z maso, prostorom in tišino, ki vztraja.