Kako bi se opisal v petih besedah?
Fokusiran, opazen, naraven, optimističen, živ
Kaj je bila tvoja sanjska služba, ko si odraščal? Si vedel, da si želiš biti fotograf?
Kot mlad sem sanjaril o tem, da bom voznik formule ena. Hitrost, adrenalin in hitri, dobri avtomobili (kot tudi motorji) so mi od mladih nog pri srcu. Še danes rad primem za volan in preizkušam različne znamke/avtomobile. Ko sem odraščal nisem še vedel, da bom fotograf, čutil pa sem, da bom znan v javnosti. Že od mladosti sem bil namreč energičen, vedno v vlogi vodje, izredno komunikativen, interaktiven ter opažen (v središču pozornosti).
Koliko si bil star, ko si prvič prijel v roko fotoaparat in si vedel, da bo to to, kar si želiš početi v življenju?
Prvič sem prijel v roke aparat šele pri 19 letih. Bil sem v vojski (služil sem vojsko še v bivši Jugoslaviji) in spomnim se, da so bili to posebni občutki. Slikal sem naravo, ljudi in vojake…in zdelo se je, kot da sem lahko s fotografijo ujel trenutek, ustavil čas. Všeč pa mi je bilo tudi samo rokovanje s fotoaparatom (takrat seveda še analognim), saj je bilo to zame nekaj novega, posebna izkušnja.
Kateri fotografi pa so tebe inspirirali?
Ja, najbolj Helmut Newton, danes žal že pokojni. Njegove fotografije imajo še danes neprecenljivo vrednost. Vedel je, kako se streže fotografiji, bil je res unikaten.
S tvojega stališča, kaj naredi fotografijo dobro?
Fotografijo naredi dobro energija. Bodisi, da jo izžarevajo ljudje ali pa ujameš tisti pravi, čarobni trenutek v naravi, pri kompoziciji ali pa tudi pri hrani. Hrana me včasih kar kliče in govori, kako želi biti fotografirana. Fotografija brez energije ima lahko lepo kompozicijo, a je nekako “mrtva”, “sterilna”…dejansko je nezanimiva, ker ji manjka življenje, energija.
Kako si začel s fotografiranjem hrane?
Uživam v kvalitetnih, lepih in okusnih stvareh, zato se je zgodil preskok iz modne fotografije v fotografijo hrane povsem spontano. Življenje in hrana sta soodvisna, hrana je pravzaprav primarna in tako se preko fotografije hrane na nek način vračam k izvoru…Hrano vidim, začutim in prenesem njeno barvitost ter energijo v fotografijo. Praktično pa sem začel fotografirati hrano za prilogo Slovenskih novic Okusi leta 2008, torej že pred 12 leti. S takratnim urednikom, Jožetom Splichalom, sva obiskala restavracije po celi sloveniji, istri treh dežel, občasno pa tudi nekatere v tujini. Že prej sem bil navdušen, ko pa sem sodeloval pri izdaji vodičev – 30 najboljših slovenskih gostiln ter Okusi Istre – gurmanskem vodiču po slovenski, italijanski in hrvaški istri, pa je bila to samo še potrditev, da mi fotografija hrane leži ter da sem “doma” na tem področju.
Ali tudi poskusiš vso hrano, ki jo fotografiraš?
No, vso pa ravno ne čeprav morda zgleda (smeh). Sicer sem med dobrimi jedci in bi si želel poskusiti vso, vendar je žal prostora le nekje za vsako tretjo. Poskusim pa prav vsako z očmi svojega fotoaparata, kar je pogosto še bolj intenzivno kot dejansko okušanje.
Kakšno je tvoje mnenje o družbenih omrežjih slovenskih restavracij napram tujim? Kako lahko izboljšajo imidž?
Slovenija je kar se tega tiče še v razvoju, je pa opaziti v zadnjem času velik korak naprej.
Katere objektive najraje uporabljaš oziroma so v tvojem arsenalu najbolj priljubljeni?
Nimam ravno priljubljenih, za hrano pa uporabljam makro objektive, saj so zame ter moj stil fotografiranja najprimernejši.
Kateri je bil tvoj najbolj priljubljeni krožnik, ki si ga fotografiral in kateri šef te je najbolj navdušil?
Veliko je priljubljenih in dobrih krožnikov ter šefov, zato je izredno težko izpostaviti le enega. Če pa že moram izbrati, je trenutno najbolj priljubljeni krožnik ribji solni žar – brancin pečen na soli izpod rok šefa Tomaža Kavčiča.
S katerimi slovenskimi šefi si že delal?
Delal sem praktično z vsemi, največ pa s Tomažem Kavčičem, Igorjem Jagodicem, Mojmirjem Šiftarjem in ostalimi.
Vemo, da si izjemen fotograf, čigar portfolio je eden izmed najbolj impresivnih. Obstaja fotografija, ki si najbolj ponosen nanjo? Nam lahko poveš zgodbo o tej fotografiji?
Hvala za komplimente, lepo slišati. Vsaka fotografija, ki jo posnamem ima za sabo unikatno zgodbo, zato mi je vsaka pri srcu in sem prav na vsako ponosen. Če pa že moram izbirati, pa sem najbolj ponosen na fotografijo, ki je bila medijsko najbolj odmevna v Sloveniji, bivši Jugoslaviji oziroma na vseh tujih trgih, kjer je bila znamka prisotna. In sicer gre za legendarno reklamno kampanijo blagovne znamke krem za sončenje Sun mix ( ali se sme omeniti?) s sloganom “Vsaka ima svoj faktor”. V takratnih časih je bila precej provokativna in je izzvala v javnosti razpravo o primernosti, a je vendar do danes najbolj odmevna in prepoznavna.
Kako si navdušil Kajo Sajovič, da se je pridružila gastro sceni?
Moja strast do gastro scene je res velika in bil bi ponosen, če uspem koga tako navdušiti, vendar pa menim, da je to je uspelo kar njej sami.
S pojavom družbenih omrežij kot je npr. Instagram se danes zdi, da je lahko že vsak fotograf. Kakšno je vaše stališče do tega?
S fotografijo je podobno kot s slikanjem ali pa petjem – prav vsak izmed nas lahko dejansko slika, poje ali pa fotografira, tako da podpiram, da se vsakdo izraža preko svojih fotografij na družbenih omrežjih, če ga to veseli. Seveda je pa po drugi strani vprašanje ali se lahko s tem ukvarja tudi profesionalno in posledično koliko bo pri tem zares uspešen. Uspešni so običajno samo tisti, pri katerih se tehnično znanje združi z umetniškim, na koncu pa tudi poslovnim. Če fotografija nima vsega, je težko dobra in uspešna. Kljub temu, da ni nič narobe z lastnim fotografskim izražanjem na družbenih omrežjih, pa profesionalno kot tudi oko, ki ima razvit čut za estetiko in fotografijo, hitro opazi razliko med laično ali profesionalno fotografijo.
Ker se fotografske tehnike in oprema zelo hitro spreminja, je zelo pomembno, da temu sledimo. Kaj ti delaš, da ostajaš “up to date”?
Res je, hitro se spreminja, sploh če se spomnimo, da sam izhajam iz generacije fotografov, ki je še razvijala filme in fotografirala z analognimi aparati…nova generacija tega sploh ne pozna. Osebno se mi zdi veliko bogastvo, da sem na področju fotografije spremljal tak razvoj, da sem se uspel v vseh teh letih sprememb obdržati in slediti razvoju. Da me “ni povozil čas” pa se lahko zahvalim tudi mojim mlajšim fotografskim kolegom s katerimi izmenjavamo izkušnje in si po potrebi pomagamo.
Kakšne fotografije delaš v prostem času in katerim se izogibaš?
V prostem času delam fotografije po trenutnem navdihu. Ker je fotografiranje na nek način moj stil življenja, lahko v vsakem trenutku najdem dober motiv, tako da je težko deliti fotografije na profesionalne ali iz prostega časa. Tako da se tudi v prostem času najde veliko slik s hrano, avtomobili, motorji, hoteli, pokrajino in drugimi motivi. Vsekakor pa se izogibam neestetskim, prostaškim slikam.
Kaj bi priporočali mladim fotografom?
Da sledijo sebi, intuiciji, srcu.
