Osebnost tedna: Ženja Leiler

0
174
Ženja Leiler direktorica slovenske Kinoteke 12.1.2021 Ljubljana Slovenija, [Ženja Leiler,direktorji,Slovenska Kinoteka,Ljubljana,Slovenija] Jože Suhadolnik, vir Delo

Decembra lani ste prevzeli vodenje Kinoteke. Kaj lahko pričakujemo pod vašim vodstvom v naslednjih letih? Kaj bo vaša prioriteta?

Slovenska kinoteka je zelo majhna ustanova, med nacionalnimi javnimi zavodi ena najmanjših. Na leto prejmemo slabih 900 tisoč evrov za plače, splošne ter programske materialne stroške. Sistematiziranih imamo dvajset delovnih mest, odobrenih in financiranih s strani pristojnega ministrstva pa le enajst. Zato ima Kinoteka velike težave z razmeroma velikim številom stalnih zunanjih sodelavcev, ki skupaj z zaposlenimi sploh omogočajo, da lahko izvedemo vse dejavnosti, ki jih od nas zahteva ustanovitelj. Kinoteka namreč ni samo kinodvorana na Miklošičevi 2a v Ljubljani, v kateri vrtimo »stare filme«, kot včasih slišim. Smo bistveno več od tega: ob dvorani imamo od lanskega oktobra stalni razstavni prostor, v Divači skrbimo za Muzej slovenskih filmskih igralcev in dve tamkajšnji stalni razstavi, na lokaciji Metelkova 2a v Ljubljani skrbimo za bogatenje, preučevanje, hranjenje in ohranjanje bogatih filmskih in s filmom povezanih zbirk, za digitalno restavriranje filmov na manjših formatih, vodili bomo program digitalizacije in digitalnega restavriranja slovenskih igranih celovečernih filmov, smo raziskovalna, izobraževalna in založniška hiša, ki izvaja andragoško-pedagoške programe in izdaja knjige s področja filmske zgodovine in teorije ter revijo Ekran, na tem področju imamo tudi najbolj založeno in javnosti vsak delovni dan dostopno knjižnico, prav tako mediateko, smo koproducenti kar nekaj slovenskih filmskih festivalov, v primerjavi z drugimi kini se naš program dnevno spreminja, tako da zavrtimo prek 450 različnih filmov na leto in tako naprej.

Skratka, želela bi, da bomo ob koncu mojega mandata v javnosti veliko bolj prepoznani z vsemi omenjenimi dejavnostmi, kot smo danes, obenem pa tudi, da bo naš ustanovitelj Kinoteko kadrovsko in finančno okrepil. Menim, da bi si po desetletju nespremenjenih razmer glede financiranja, ki pač ne omogoča razvojnega preboja, Kinoteka to zaslužila.

Znani ste tudi kot dolgoletna novinarka, komentatorka in urednica, ali boste pogrešali ta poklic?

Novinarskega dela večino ne pogrešam, tudi slovenske medije spremljam bistveno manj, lagala pa bi, če bi rekla, da ne pogrešam pisanja. Konec koncev sem v novinarstvu delovala več kot trideset let. Pisanja je sicer tudi na tem delovnem mestu veliko, le precej drugačne, reciva temu bolj birokratske narave je. Ampak zato, da človek piše, mu ni treba biti ravno novinar, seveda pa za to potrebuje čas. Drži pa tudi, da je kar nekaj vzporednic med delom urednika in delom nekoga, ki vodi takšno ustanovo, kot je Kinoteka, vsaj kar se tiče organizacije in distribucije dela, pa tudi kar se tiče ustvarjalnosti. Bistvena razlika pa je gotovo, da sem pred tem delovala v okolju – medijski hiši Delo –, ki nudi zaposlenim osnovno podporno okolje, medtem ko je temu v Kinoteki zaradi finančne in kadrovske podhranjenosti precej drugače, saj mora biti pri nas tako rekoč vsak zaposleni tudi samemu sebi lastna podpora oziroma »one man band«.

Kakšno mesto ima kinoteka v slovenskem kulturnem prostoru?

Kinoteka je v prvi vrsti nacionalni filmski muzej, sestavljen iz vsega, kar sem že omenila. Edini pri nas in obenem eden izmed dvanajstih nacionalnih muzej. Naš velik privilegij je, da se lahko ukvarjamo s filmom kot eno najkompleksnejših umetniških zvrsti v vseh njenih razsežnostih, ne da bi nas morale pri tem omejevati zahteve  trga, celo okusa, parcialna pričakovanja ali interesi, ki umetnosti niso lastni. To ne pomeni, da živimo v paralelnem in hermetično zaprtem svetu, ki nima nikakršne povezave z resničnostjo. Nasprotno: v kontekst vsakokratne sedanjosti postavljamo filmsko dediščino ter jo z njo aktualno soočamo. Poleg tega bo tudi v prihodnosti Kinoteka eno redkih, če ne celo edino mesto, kjer bo mogoče še doživeti analogno izkušnjo gledanja filma, torej filma kot filmskega traku, predvajanega z analognega projektorja. Tudi v tem smislu je vloga Kinoteke v slovenskem kulturnem prostoru na neki način izrazito ekskluzivna in po svoje tudi nenadomestljiva.

Na kakšen način skušate privabiti mlade, da si ogledajo filme, ki morda niso bili ustvarjeni v Hollywoodu? Torej, kako navdušiti mlajšo generacijo nad filmsko umetnostjo?

To je na neki način tisto znamenito vprašanje za milijon dolarjev, po drugi strani pa tudi drži, da so v vsaki generaciji mladi, ki svoje znanj in izkušnje filma že sami mojstrijo ob najrazličnejših filmih, kinematografijah, žanrih, avtorjih in tako naprej. Tako je vedno bilo in prepričana sem, da tudi bo. Že obiskovalci Kinoteke so dokaz za to, saj se lahko pohvalimo z res veliko generacijsko paleto publike. Na sploh se mi zdi, da je mladih filmski entuziastov, ki počasi zrastejo v prave profesionalce, čedalje več. Bo pa Kinoteka v prihodnje gotovo še okrepila svoje pedagoške programe. Še zlasti bi želeli, da se mlajši spoznajo s filmom kot načinom umetniškega izražanja pa tudi kot z metjejem, torej obrtjo. Opremljeni s takšnim znanjem bodo tudi lažje prepoznali umetniško moč ali ne moč filma, ločili avtorstvo od šablone in podobno.

Poseben problem pa je seveda naš šolski kurikulum, ki se do filma vede izrazito mačehovsko in to v svetu in času, kjer gibljive podobe absolutno prevladujejo in nadvladujejo. Bojim se, da gre tu tudi za posledico čedalje večje marginalizacije humanistike kot dela učnih programov. Pri nas smo, na primer, splošne gimnazije zelo po tiho, a učinkovito, spremenili v naravoslovno usmerjene šole, humanistiko pa z enim letom umetnostne zgodovine in enim letom filozofije v času gimnazijskega šolanja dejansko degradirali. Da ne bo nesporazuma, nič nimam proti naravoslovju in tehniki, nasprotno – brez razvoja in dosežkov teh znanosti danes ne bi živeli v svetu, v kakršnem živimo in ne bi živeli tako udobno in toliko časa, kakor v povprečju živimo. A prav znanost, njena hitrost razvoja in vprašanja, ki jih ta razvoj sproža, potrebujejo tudi humanistično izobražene posameznike, ki bi na ta vprašanja lahko odgovarjali ali jih vsaj naredili širše družbeno prezentna in relevantna.  Takšne odgovore pa lahko ponudita prav filozofija in umetnost. Menim, da je nujno povečati število ur enega in drugega, v program umetnostne zgodovine oziroma vzgoje pa integrirati vse, od likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja do gledališča, glasbe, plesa in filma ter seveda drugih bolj hibridnih form umetniškega izražanja. In kjer je mogoče, seveda vse to povezati tudi z literaturo, ki je sicer del predmeta materinščine. Humanistično dobro izobraženi posamezniki so danes ena najpomembnejših naložb v dialoško, tolerantno, svobodomiselno in zdravo prihodnost družbe. Ali pa bi vsaj morali biti.

Nam lahko zaupate, kaj čaka Kinoteko v bližnji prihodnosti? Lahko napoveste kakšen nov projekt ali razstavo?

Konec marca smo v naših novih prostorih ob boku kinotečne dvorane na Miklošičevi v Ljubljani odprli prvo veliko lastno razstavo France Štiglic: filmska zapuščina, ki jo je zasnovala naša vodja muzejskega oddelka Špela Čižman in ki bo odprta do konca leta. Ob tem smo izdali tudi zajeten dvojezični katalog. Na oboje smo zelo ponosni.

Trenutno smo sredi digitalnega restavriranja filma Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Pavlovića, ki je bil posnet po romanu Menuet za kitaro Vitomila Zupana in ki velja za enega najboljši slovenskih filmov. Če bo vse, kot predvidevamo, ga bomo v začetku jeseni slavnostno premierno prikazali, ob tem pa predstavili tudi zbornik o slovenskem filmu zadnjih treh desetletji Večni začetniki, posvečen 30. letnici slovenske osamosvojitve, ki ga bomo izdali skupaj in na pobudo direktorice Slovenskega filmskega centra Nataše Bučar.

Jeseni nas med drugim čaka tudi retrospektiva filmov enega najvidnejših filmskih ustvarjalcev svetovne kinematografije zadnjih tridesetih let, iranskega mojstra Abbasa Kiarostamija, ob kateri bo izšla knjiga o njegovem opusu, ki jo je napisal znani francoski filmski teoretik ter publicist Alain Bergala. Konec leta pa nas čaka še gala projekcija nemega filma češkega režiserja Gustava Machatýja Erotikon iz leta 1929, v kateri je nastopila naša filmska zvezda nemega filma Ita Rina. Posebnost te projekcije bo, da bo spremljana v živo z novo avtorsko glasbeno partituro Andreja Goričarja.