Gimnazija Bežigrad nam je nekaterim hočeš nočeš pustila pečat. Najprej ta, da nas stvari, ki se jih lotimo, neskončno zanimajo, pri njih smo zbrani in disciplinirani. Trdno moramo biti tudi prepričani, da zadeva vsaj v naši glavi drži vodo, sicer se je niti ne lotimo. Od nas terja preveč, da bi šli na glavo. Niko je bil, kot se je za klenega Bežigrajčana, moškega spola, spodobilo, košarkar. S proameriško vizijo, seveda. Igral je za Olimpijo in hodil na gimnazijo, dokler ni igral v Kaliforniji in hodil na univerzo Fordham. V deželi, kjer je vse mogoče, je hitro nizal eno diplomo za drugo in se preko mame priučil podjetništva. Od smutijev do električnih koles je končno postal svetovalec, izvedenec za novodobno različico fi nanciranja projektov, ki se imenuje crowdfunding. Zadnja leta je svoje znanje usmerjal predvsem v razvoj pametnega zadnjega kolesa z elektromotorjem, ki ga lahko namestiš na katerokoli kolo. Imenoval ga je Fly Kly (oblikovanje loga je prepustil Slavimirju Stojanoviču) in navdušil svet.
1 ≥ Si podjetnik. Kaj to pomeni?
Ne vem, kaj natančno to pomeni v resnici, ne. (Smeh.) Pri osemnajstih sem zapustil Slovenijo, ker sem si košarko vedno želel igrati v Ameriki. Tja sem tudi šel. V Kalifornijo v zadnjem letniku gimnazije. Potem sem še eno leto igral v Oregonu. Nekako sočasno sem začel zaznavati tudi, kaj pomeni biznis. Najbrž zaradi moje družine. Vsi so namreč vedno imeli svoja podjetja. Delali so sokove. Vipi in Nektar. Kljub svojemu opažanju, da se spreminjam, sem bil grozno trmast, prepričeval sem se, da bom ja košarkar, v družini pa sem ostajal črna ovca. Ko sem se dovolj opogumil in si priznal, da me podjetništvo v bistvu zanima, so bili doma vsi veseli, češ, Niko se je končno zbudil.
2 ≥ In kaj je bila tvoja prva podjetniška ideja?
Najprej, da smo se preselili v New York in da sem prepričal mamo, naj proda Nektar, ki nam je prinesel začetni kapital za linijo smutijev. Te smo proizvajali v Belgiji in jih prodajali v Ameriko. E4B – Easy for Busy, smo jim rekli.
3 ≥ E4B si vodil sam?
Ja, ko sem hodil na univerzo, sem si čas organiziral tako, da sem bil na predavanjih in za knjigami popoldne in zvečer, dopoldne pa sem delal. Z mamo sva bila polovična lastnika. Jaz sem imel idejo, ona pa znanje, kako to uresničiti. Zato sem se tudi odločil za smutije, ker sem vedel, da mama to do konca obvlada, tako sem se res lahko naučil osnov poslovanja.
4 ≥ V resnici te je vsega poslovanja in občutka, kdaj in kako je treba kam in v koga investirati, naučila mama.
Ja, vse te male, a pomembne zadeve, kako poslati mejl, kako se sploh izstavi račune, kako ustanoviti in registrirati podjetje v Ameriki ali kje drugje, kako zaščititi, patentirati tisto, kar je glavna vrednost podjetja, itd.
5 ≥ Se ti res zdi, da Amerika vsakemu ponuja vse možnosti?
Ja, res, mislim da vsaj New York. Okolje je spodbudno, kar naprej se učiš. Sloveniji sem hotel tudi dokazati, da odhod kam drugam, recimo v Ameriko, ni pogoj za uspešnost projekta. Musguard in Lumu sta uspešna projekta, vsa proizvodnja pa poteka v Sloveniji. Jurij Lozić – Musguard svoje blatnike prodaja po vsem svetu.
6 ≥ Koliko časa sta torej z mamo vztrajala z E4B?
V takem odnosu sva delala štiri leta. Vse stopnje sem moral obvladati in biti ves čas prisoten. Od tega, da smo vzpostavili znamko, do proizvodnje. V teh štirih letih sem tudi doštudiral, podjetje sva pa prodala. Ime znamke E4B in recepte še vedno imava.
7 ≥ Pa potem?
Potem sem malo iskal, kaj bi počel. Šel sem na izlet v južno Azijo in na Bali. Tam so me čisto očarala električna kolesa. Bil sem precej besen, ker v New Yorku nisem mogel voziti kolesa, te svobode sem bil namreč vajen iz otroštva. Na Kitajskem sem se dogovoril za par električnih mopedov in jih odpeljal v New York. V velemestu so izzvala veliko zanimanja. Ljudem so bila všeč. In tudi nič podobnega še ni bilo na trgu. Tako da sem poiskal ekipo, s katero sem zagnal proizvodnjo. Sam takrat nisem imel pojma. Res! Ne o konstrukciji električnih koles ne o tem, kakšne baterije se uporabljajo. In sem in tja je bilo to rahlo zoprno. Na sestanku za izdelavo električnih motorjev so me spraševali, kakšen motor bi rad imel, in sem jim odgovoril, da električnega … zelo so se nasmejali! Seveda so mi tudi povedali, da to že vedo, da pa še vedno nimajo pojma, kakšnega …
8 ≥ Kje si na koncu našel pravi električni motor za svoje sanjsko električno kolo?
Šel sem na Kitajsko in tam obiskal 50 različnih manufaktur električnih motorjev. Potem mi je bilo približno jasno, kaj iščem.
9 ≥ Kako, od kod? Si to fi nanciral iz E4B?
Ne, nič denarja nisem imel. Kitajcem sem razložil, da imam za sabo ameriški trg, velik trg. Svoje poslovno znanje sem dokazal z E4B-materialom. V Ameriki pa sem jim natvezil vso zgodbo o odličnem produktu. To je nekako zažgalo. Potem so Kitajci naredili produkt in mi ponudili nekaj časa za plačilo. V Ameriki pa sem jim kolesa prodal vnaprej. Ves zaslužek sem investiral nazaj v Fly Kly, da smo lahko naredili boljšo spletno stran, da smo lahko odprli trgovino. Dogovorili smo se, da vsi delamo brez budžeta. In to smo eno leto počeli v New Yorku, naslednje leto pa smo odprli trgovino v Barceloni. Potem smo šli po Evropi in tako sem se ustavil tudi v Sloveniji. To je bilo leta 2012 in takrat sem videl, da tukaj veliko ljudi dela elektromotorje in baterije, da Slovenci s tem v resnici res znajo in se zares ukvarjajo. Takrat sem dobil idejo za pametno zadnje kolo z vgrajenim elektromotorjem, ki gre na katerokoli ogrodje. Kar hitro smo ga dokončno razvili in ga na Kickstarter obesili z imenom Fly Kly.
10 ≥ Kako je organizirana platforma Kickstarter, kako to gre?
V kateri fazi na pomoč pokličes Nika? Vedno sem hotel pomagati drugim. Kadar me kdo kaj vpraša, mu povem vse, kar vem. Svetujem iz užitka in predvsem zastonj. Tako in tako imam svoje projekte, od katerih živim, tako da želim drugim pristopiti na pomoč, če le znam. Prvi tak projekt je bil LLstol pomagal sem še pri blatniku Musguard, kamerah Ondu in svetlomeru Lumu. Potem sem šel nazaj v New York zaradi Fly Klya. Štiri projekte, tudi mojega Fly Kly, smo izpeljali skupaj, zdaj pa je svetovanje prevzel Luka Piškorič, ki je tudi na čelu Crowdfounding.si. Sami so doslej naredili Chipolo, nogavice Zulu in Tracker board game. Še vedno pa sem dostopen za vse vrste informacij in namigov.
11 ≥ Kaj je Chipolo?
Je bluetooth obesek za na svoje ključe, da jih lahko preko aplikacije na telefonu vedno lociraš.
12 ≥ Do kam na poti od ideje, preko prototipa, kampanje, proizvodnje in distribucije Kickstarter pomaga?
Tri stopnje so. Prvi korak je razvoj prototipa ali projekta in pripravljanje kampanje. Drugi je kampanja, tretje pa je obdobje po njej, ki zajema produkcijo in distribucijo. Za začetek, da se na Kickstarter lahko prijaviš, potrebuješ prototip. Potem je treba pripravit material za kampanjo. Fotografi je, video, tekste, celo zgodbo, skratka. Ko se začne, je pomembno predvsem to, da pritegneš čim več ljudi. Tu pridejo prav moji namigi, veliko smo se namreč naučili sproti.
13 ≥ Kako torej na Kickstarterju poteka kampanja?
Recimo, Fly Kly smo lansirali 16. oktobra, ampak dva, tri tedne prej smo že kontaktirali top medije. Dali smo jim intervjuje in jim povedali, da bomo 16. oktobra (to je bilo leta 2013) projekt obesili na Kickstarter, da pa jim ponujamo ekskluzivo v primeru, da se zavežejo, da našo zgodbo objavijo pred 16. oktobrom. Za to strategijo smo se odločili iz izkušenj z Musguardom. Ta je nabral več kot 400 različnih blogov in takoj, ko je lansiral projekt, je novico razposlal vsem. Seveda so mali blogi takoj zagrabili, kar pomeni, da je bila za tiste pomembne zadeva že čisto passé. Za Lumu in Fly Kly smo že vedeli, kaj delamo. Tako da je eden od velikih blogov dobil ekskluzivo, vsi manj pomembni pa so novice skopirali, tako da je nastal konkreten bum.
14 ≥ To vse navigiraš sam?
Za PR nimaš specialista/-ke? Pomoči? Trenutno to delam sam, pri Fly Klyu nas je bilo več. Uporabili smo tudi vse bloge iz prejšnjih kampanj in angažirali ameriško PR-agencijo, da so nas predstavili tudi v klasičnih medijih. Sliši se precej zahteven piarovski projekt, pa v resnici ni tako, ko smo enkrat postali s tem projektom uspešni, se je PR ustvarjal sam od sebe. In še vedno nas ljudje kontaktirajo, da bi radi objavili zgodbo.
15 ≥ Tak piarovski vrtinec je precej težko zavrteti.
PR je eno, kar je res treba dobro narediti, je ustvarjanje skupnosti. Da imaš idealno že prvi dan, ko prideš na Kickstarter, za sabo vse prijatelje s Facebooka, Twitterja itd. Pomembno je, da začnete zgodbo brati, všečkati, deliti. Povečano aktivnost Kickstarter zazna in projekt posledično umesti med popularne. Tako na stran privabijo ljudi, ki so bili doslej zunaj tvoje skupnsoti. Tako smo v 35 urah dobili 100.000 dolarjev in dosegli naš cilj.
16 ≥ Torej je bil cilj prenizek?
Ja pri Fly Klyu nam je ostalo 38 dni za dosego cilja. Šele v naslednjih 19 dneh smo nabrali dodatnih 100.000. Kar pomeni, da so ljudje avtomatično svoje nakupe prestavili na maj, ko naj bi produkt že bil sproduciran. Mi pa smo potrebovali denar takoj ob prijavi. Tudi mediji niso imeli o čem pisati. Bili smo sicer uspešni, ampak spet ne tako, da bi bili vredni novice. Potem smo si zadali nove cilje, recimo, če naberemo 500.000 dolarjev, se bo pametno kolo svetilo ponoči. In končno, ko smo dosegli 300.000 dolarjev, se je zgodil viral efekt. Naenkrat smo bili vsepovsod. Potem so novinarji in blogarji hoteli pisati o nas, ker jim je na stran prineslo promet. Neki blogar se nam je prav zahvaljeval, češ, da ima povprečno 10.000 ogledov na mesec, ko pa je na blogu objavil našo novico, je številka poskočila na 600.000 obiskov v samo dveh tednih.
17 ≥ Kakšen tip videa na Kickstarterju zažge?
Video mora jasno navesti tri glavne razloge, zakaj je produkt ali projekt v življenju uporabnikov potreben. P redstaviti se je treba osebno. In še, ne sme biti predober. Sicer ljudje začnejo dvomiti o smislu doniranja, če je že produkcija same kampanje dovolj bogata. Dobro je tudi razumeti sistem nagrajevanja na Kickstarterju. Najboljša višina donacije je 100 dolarjev. Fly Kly smo postavili na 600 dolarjev, kar je bilo že preveč, tako da smo uvedli Smart Light za 59 dolarjev. Natanko v tem je razlika tudi med Lumujem in Musguardom. Musguard je imel blatnike za 30 dolarjev, Lumu pa za 100. Zato je nabral več kot Musgurad, čeprav sta imela enak promet.
18 ≥ Torej bi lahko vse skupaj popolnoma potvorili.
Ja sem takoj za kakšen tak out of the box projekt.
19 ≥ Obstaja še kakšna boljša crowdfunding mreža kot Kickstarter? Ali bolj specifična, recimo za umetnost, založništvo, arhitekturo, mogoče? Obstaja online in online crowdfunding.
Najbolj priljubljen je Kickstarter, sledi mu Indiegogo. Jaz priporočam Kickstarter. Ravno je bila konferenca crowdfundinga v Berlinu. Eden od ustanoviteljev Kickstarterja je razložil, da je bila njihova začetna ideja pomoč umetnikom vseh zvrsti, ki ne morejo pridobiti investitorjev (in jih tudi nikoli v zgodovini niso, ker to ni podjetništvo in oni niso podjetniki). V tej smeri se je leta 2009 tudi začelo, šele potem so prišle še druge zvrsti; oblikovanje, produkti, tehnologija. Jaz si trenutno želim pomagati predvsem pri projektih, katerih cilj ni zaslužek. Ravno danes sem bil na sestanku na Gimnaziji Bežigrad in ponudil pomoč dijakom in študentom. Na Gimnaziji Vič trenutno delajo podmornico.
20 ≥ Enkratni čudež?
Ja, od katerega imaš predvsem veliko znanja.
Povzeto po: Ambienti
