Osebnost tedna: Marko Bardar

0
39

Marko si je želel postati fotoreporter, dokumentarist, zbiralec podatkov o neki stvari, bitju, naravi. Njegov antropološki duh se je skozi izkustva, podobna tem s fakultete (Akademija dramske umjetnosti), ko mu ni uspelo razviti niti enega fotografskega filma, slikal pa je neumorno, razvil v poklic. Postal je najbolj iskan direktor fotografije. Ker se mu realnost zdi fiktivnejša od fikcije, na film beleži trenutke. Med igranimi filmi je posnel trilogijo Vlada Škafarja, Utrip ljubezni Borisa Petkoviča in Zenit Daliborja Matanića, ki je slovenskohrvaški ekipi prinesel cansko nagrado za režijo Un certain regard.

1 ≥ Kaj snemaš zdaj?

Nadaljevanko Patrola na cesti, pet epizod, hrvaškega režiserja Zvonimirja Jurišiča. Na voljo imamo pet snemalnih dni, kar je pravzaprav kar dovolj za običajne razmere na tem prostoru. Je pa hektično. Ves čas hitimo zaradi količine scen.

2 ≥ Gost scenarij?

Ja, je eden zahtevnejših projektov. Pravi trening zbranosti. Če ti jo uspe na neki ugledni ravni držati polovico časa, si lahko že čestitaš. Vzponi in padci v psihološkem smislu na snemanjih so zanimiva zadeva.

3 ≥ O čem gre?

Snemamo zgodbo o dveh bratih. Dogaja se ob meji z Bosno in Hercegovino, konkretno v Vrgoracu. Eden je prekupčevalec, drugi pa policist v Zagrebu. Ta se po smrti babice preseli nazaj v Vrgorac in poskuša stvari spraviti v red. Seveda so vmes še žene in hčerke in, jasno, zaplet okrog njih. Zanimiva, emocionalno nabita zadeva.

4 ≥ Kje in kdaj bo Patrola na cesti predvajana?

Producent je Kinorama, tako kot pri ravno nagrajenem Zvizdanu/Zenitu, drugače pa je to projekt za HNT, Hrvaško nacionalno televizijo. Predvajali jo bodo septembra. Postprodukcija bo julija, oddaja pa avgusta.

5 ≥ In zato, ker si snemal nadaljevanko za HNT, nisi mogel v Cannes?

O ne! Sem bil v Cannesu, sem. En cel dan. Na srečo je ista produkcija, pa smo se zadnji trenutek spakirali v kombi. Tako na hitro se namreč ni dalo organizirati letov. Tako da sem po 10 urah vožnje videl projekcijo, šel na kosilo, na del zabave in nazaj na snemanje. Ja, bil sem tam, če ne verjameš, ti pokažem fotografije (smeh).

6 ≥ Haha, ni treba, kaj pa ta canska afera s petami?

Nekaj sem slišal, ja. A, to se je dogajalo pozneje. Cannes je izjemno zanimiva izkušnja. Mondeno mesto, kamor med festivalom drejo vse filmske silnice. Vsa afirmirana in malo manj afirmirana imena filmske industrije hodijo okrog skockana 24 ur na dan. Bolj kot to s cenzuro ženskih čevljev brez pet je pereče to, da je ženskam dovoljeno vse, moški pa so obsojeni na tuxedo. Ta kod so sicer malce ublažili pri dopoldanskih projekcijah.

7 ≥ Recimo, če bi želel sodelovati prav s kom določenim ali za nekoga, bi se to tam lahko dogovoril?

Jaz tega, da bi lahko kar šel do koga in se mu predstavil, nimam v sebi. Nimam te samozavesti, da bi lahko komu razlagal, kako sem jaz okej, ker nisem dovolj prepričan vase. Cannes je režisersko usmerjen festival. Tam se režiserje časti, so privilegirani. Producenti in igralci so postavljeni malenkost v drugi plan, v nasprotju z oskarji, recimo.

8 ≥ Dobro, Côte d‘Azur časti režiserje, kdo pa sklepa dogovore?

Največje delo imajo tam producenti in distributerji, ki se dogovarjajo, prodajajo. Ob kompleksih za projekcije je kakšnih 50 megajaht, ki jih kot prostor za sestanke najemajo različne produkcijske hiše, in tam sklepajo posle. Jaz tja nisem šel in ne vem natančno, kaj in kako se tam dogaja. Videti je kot resen posel, s katerim res nimam kaj dosti. Če bo kdo konkretno pri Zenitu videl kaj, kar ga konkretno, v smislu fotografije, zanima, mislim, da me ne bo težko našel.

9 ≥ Kakšnega agenta, agentke, ki bi se ukvarjal s kadrovanjem filmskih talentov, pa na našem prostoru ni?

Tole tukaj je majhno, zelo obvladljivo okolje. Približno se ve, v kakšnih parametrih kdo deluje. Mene navadno kontaktira kar direktno režiser. Redkeje producent. Vem pa, da imajo, recimo, vse hrvaške bolj ambiciozne igralke agente v Londonu.

10 ≥ Če bi hotel sodelovati z agentom, kje bi ga iskal?

Mislim, da sem po nekem občutku bliže evropskemu filmu. Sicer pojma nimam, kje bi ga iskal, mene navadno najdejo, ker kje vidijo moje delo. Ne vem, mogoče pa tudi zato, ker sem kdaj s kom žuriral na kakšnem festivalu, kjer smo dobili nagradico.

11 ≥ Nagrada Un certain regard za najboljšo režijo pa res ni nagradica.

Ne, ta ima za spremembo velike dimenzije. Po 24 letih se je kakšen film iz prostora bivše Juge sploh uvrstil na Cannes.

12 ≥ No?

Od osamosvojitve je Slovenija v uradnem programu Cannesa nastopila leta 1998, s kratkim filmom Balkanska ruleta Zdravka Barišiča. S celovečercem pa še nikoli. Tudi za Hrvate je od osamosvojitve to prvi film v uradnem programu canskega festivala. Zadnji slovenski režiser celovečernega filma v Cannesu je bil Karpo Godina, čigar Umetni raj je leta 1990 odprl uradni program. Zadnji koprodukcijski film v Cannesu s slovenskim deležem pa je bilaNikogaršnja zemlja leta 2001 bosanskega režiserja Danisa Tanovića, ki je prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Tako da, ja, lepo smo se dodali na ta seznam.

13 ≥ Kakšna je razlika med zlato palmo in nagrado Un certain regard, ki jo je prejel Zenit?

Selekcija Posebni pogled je zunaj glavnega tekmovalnega programa s svetovnim kastingom in super zvezdami za kamero. Ta nagrada je namenjena izvirnim in drugačnim filmom ter odkrivanju talentov med mlajšimi filmarji. Ukvarja se z originalnimi pogledi na svet in edinstveno vizualno zasnovo. Zato je v avtorskem smislu Un certain regard še relevantnejša. Letos ji je predsedovala igralka in režiserka Isabella Rossellini. Projecirali so 14 filmov. Nagrada žirija, ki jo je prejel Zenit, je druga v selekciji Posebni pogeld in je med tako svetovno konkurenco velika stvar.

14 ≥ Kako to, da se pri nas o tem ni slišalo prav dosti?

Na Hrvaškem so to znali dobro spromovirati. Režiser in scenarist filma Dalibor Matanić in Ankica Tilič sta najbolj zaslužna za opaznost Zenita. Film so znali povzdigniti in pripeljati do tega, da se je zanj vedelo že pred projekcijo. To so energetski vložki. Film se je pred Cannesom celo prodal distributerjem, tako da smo se na Azurno obalo odpeljali popolnoma mirni, vedoč, da smo spravili skupaj nekaj dobrega. Ampak, seveda, preden je projekcija zaključena, nimaš pojma, kakšen bo odziv. Dodelitev nagrade je pa čisti klimaks.

15 ≥ Kdaj izveš, da boš dobil nagrado?

Un certain regard podeljujejo dan pred zlatimi palmami. Mi smo imeli tretji ali četrti dan projekcijo, v dobrem terminu, ob 11. uri dopoldne. V Cannesu ni slabega termina. Tri projekcije so, glavna za ekipo je bila ob 11. uri. Jaz sem naš film še vedno gledal tehnično. Na splošno si ne očitam kaj dosti, razen malo pomanjkanja časa v postu, to pa vedno. Potem ko se je film odvrtel, so se prižgale luči in ves avditorij je stal in ploskal. Ljudje so film razumeli! Všeč mi je, kadar je sporočilo univerzalno, ne samo neka naša interna finta. Glavna tema je ljubezen, torej najbolj univerzalna stvar. Umeščena je sicer v naš prostor. Občinstvo je film dobro sprejelo, morda jih je zmedlo samo to, da niso vedeli, kdo je v kakšni zgodbi Srb ali Hrvat, ampak to je bilo namensko irelevantno.

16 ≥ Pa po koncu projekcije? Kakšen je bil plan?

Z Gustav filmom in slovenskim filmskim centrom smo šli na kosilo in potem na žur, ki je bil baje najboljši na festivalu. Jaz sem ga moral zapustiti že ob enih zjutraj, ker smo šli ob šestih nazaj na set, snemat. Tisti, ki so ostali, so žurirali še nadaljnjih pet dni. To je lepa stvar. Med drugim sem dobil čestitke od učiteljice iz srednje šole in podobna, z nostalgijo ali samo z emocijami nabita sporočila. Petnajst dni pred Cannesom sem se prijavil na Facebook, šele takrat sem začel razumeti, da je Zenit zajel Zagreb. O tem so se pogovarjali vsi, od mimobežnih taksistov do mojih bližnjih.

17 ≥ Tukaj nekako ni bilo čutiti tega vala.

Ne vem, kako to. Precej žalostno. Konec koncev je več kot pol ekipe slovenske. Koproducenti filma Zenit so slovenski Gustav film, hrvaška Kinorama in SEE Film Pro iz Srbije. Režiser in scenarist filma je Hrvat Dalibor Matanić, glavni vlogi igrata Tihana Lazović in Goran Marković. Jaz sem direktor fotografije in sem Slovenec. Drugi Slovenci v ekipi so še oblikovalec zvoka Julij Zornik, oblikovalki maske Mojca Gorogranc Petrushevska in Talija Ivančič, kolorist Emil Svetlik, igralec Nejc Cijan Garlatti, tehnična ekipa in snemalna tehnika (Viba film, Gustav film, Mb Grip) ter tudi končna obdelava zvoka (Viba film, 100) in obdelava slike (Teleking) za predvajanje filma na formatu DCP, ki je nadomestil laboratorijsko 35-mm kopijo filma. Večina postprodukcije je bila torej opravljena v Sloveniji. Mislim, da je treba omeniti vse te slovenske udeležence v filmu. Samo hrvaški mediji jih prav gotovo ne bodo.

18 ≥ Koliko v resnici delaš v Slovenij in koliko na Hrvaškem?

Projekti so se razporedili nekako na pol. Tako da sem zadnji dve leti tam, kjer delam. Ni jih veliko, so pa zanimivi in dolgotrajni, že proces priprave na projekte vzame veliko časa, tako da nekako naredim dve, največ tri stvari na leto.

19 ≥ Kakšne so faze tega filmarskega kreativnega procesa?

Mogoče tvoje osebne, da ne razlagamo celotne travme produkcije. Navadno me kontaktira režiser, ki si je morda ogledal kakšen moj prejšnji projekt in si skozi to ustvaril neko sliko. Prvi pogovori so precej neformalni in so namenjeni temu, da se začutimo kot ljudje. Da ugotovimo, ali se razumemo, ali si pašemo. Ni treba, da si čisto zares, je pa potrebnega veliko dela, veliko pogovorov. Veliko usklajevanja relevantnosti danih referenc (filmi, knjige, fotografije) o tem, kako film najbolje vizualno interpretirati, v psihološkem smislu, v smislu vizualizacije likov, dinamike prizorov. Ta odnos z režiserjem je na začetku tako intenziven, kot kadar začneš hoditi z novo punco. In niti dva režiserja kot tudi ne dve punci si nista podobna. Nekateri so izjemno močni vizualci in imajo zelo trdno idejo, v kateri smeri bi radi delovali, kot recimo Fellini, ki je narisal neki lik in poslal skavte, da so ga poiskali. In na drugi strani Woody Allen, ki gradi samo na psihologiji igralcev.

20 ≥ Ali si delal samo z moškimi?

Ne, delal sem tudi z dvema režiserkama. Hrvaška nova generacija ima kar veliko izjemno močnih režiserk. Mogoče dve, ki posebej izstopata, Sonja Tarokič in Hana Jušić.

21 ≥ In ta preplet odnosov in personificiranih idej o končnem produktu se prenese na set?

Ja, snemanje je velik fizični in mentalni napor. Ves čas si vpleten v splet travmatičnih, prijetnih, inspirativnih, depresivnih odnosov. Imaš 12-urni snemalni delovnik. Potem sledijo še dve, tri ure priprav za naprej, ure, rezervirane za neke nepredvidene pogovore. Povprečno spimo 5 ur na dan, in to traja 50 dni.

22 ≥ Kako na snemanjih paziš nase, da te popolnoma ne izžamejo?

Mislim, da razviješ neki obrambni mehanizem, ki pa ni zdrav za človeka oziroma ni za domačo uporabo. Vsaj v mojem primeru se te stvari kopičijo, nisem še našel pravega izpušnega ventila. Razen potovanja, recimo, po vsakem filmu grem z dekletom na pot. Potem traja vsaj 10 do 15 dni, da odmislim vse kolobocije.

23 ≥ Kot se te spomnim s snemanj, deluješ popolnoma mirno, vse to, kar razlagaš zdajle, je zame popolna novost.

To je stvar narave. Že od otroštva sem takšen, to ni razvit sistem. Lahko je zelo aplikativen, ampak lahko bi bil pa prav zaradi tega tudi popoln tiran. Tehnično ekipo, ki z mano dela neposredno, od gaferjev, lučkarjev dalje, vsak najmanjši člen, urejam tako, da se jim začne zdeti pomemben njihov rezultat. Moja umirjenost jih pomirja, zato navadno ni nervoze, grdih pogledov. Seveda so vajeni delovati v različnih okoljih, ampak še enkrat, ta moja mirnost ni kakšen motivacijski privzgojeni princip, izhaja izključno iz mojega karakterja.

24 ≥ No, ampak film je načeloma zelo hierarhična stvar. Kako je zgrajena ta lestvica?

Do zdaj imam izkušnje s seti do 50 ljudi. Projekti trajajo od meseca do meseca in pol. Produkcije, s katerimi sodelujem, že z izborom ekipe poskrbijo za zdrave odnose. Samo pri snemanju reklam sem doživel, da se skozi hierarhijo izkazuje neka potreba po moči, po afirmacijah. Govorim od klienta dalje do strukture vsakega sektorja posebej. Ne odobravam tovrstnega razlikovanja. Videl sem celo, da se streže različna hrana in podobne zablode. Meni se to zdi omalovaževanje človeške narave. Hierarhija na filmu je potrebna zgolj iz enega razloga, zato ker avtor želi uresničiti svojo idejo, zamisel. Lepo je, če si pri tem pazljiv z ljudmi, tudi njihov vložek je potem neprimerljivo boljši.

KNJIGA SLOVENIA