Televizijski prenos novoletnega koncerta v devetdeset držav sveta je Dunajskim filharmonikom zagotovil položaj enega najbolj prepoznavnih
orkestrov v zgodovini klasične glasbe. Četudi se njihovo ime zato povečini povezuje s prazničnimi ritmi priljubljenih valčkov družine Strauss, je glavno poslanstvo orkestra skrbeti za kar najbolj vrhunske interpretacije repertoarnih vrhuncev klasične glasbe že vse od leta 1842. To dosegajo predvsem z rigoroznim, a demokratičnim načinom izbire novih orkestrskih članov, ki ga sestavljajo izključno glasbeniki, zaposleni v Dunajski državni operi. Tudi maestro Franz Welser-Möst se je moral sprva dokazati kot vodja Državne opere, šele nato pa so ga Filharmoniki sprejeli medse. V minulih dveh desetletjih je postal eden njihovih najtesnejših sodelavcev, širša javnost pa si ga je zapomnila predvsem kot reformatorja koncertnega življenja v Clevelandu, saj je z inovativnim pristopom občutno pomladil občinstvo tamkajšnjega orkestra. Eden Welser-Möstovih načinov popularizacije kanonskih glasbenih del je premišljeno oblikovanje koncertnega sporeda: »Praška« simfonija« Wolfganga Amadeusa Mozarta spada med bisere značilno klasicističnega glasbenega tkiva, medtem ko je »Patetična« emblem visoke ruske glasbene romantike Petra Iljiča Čajkovskega. Na sporedu tako najdemo redko videni kontrast med dvema priljubljenima simfoničnima deloma, saj Mozartova stvaritev kipi od veselja in upanja v prihodnost, Čajkovski pa se je s »Patetično« bržkone poslovil od lastnega življenja.