Hermina Kovačič je strokovjakinja za komunikacijske projekte, dolgoletna novinarka in urednica, ki je delovala pri vseh najpomembnejših slovenskih medijskih hišah, obenem pa jo poznamo tudi kot veliko modno navdušenko. Hermina Kovačič ima obilo izkušenj s področja odnosov z javnostmi, tekstopisja, korporativnih komunikacijskih projektov, strateškega planiranja, protokola in še bi lahko naštevali. Hermina Kovačič je v svoji dolgoletni karieri, katere še zdaleč ni konec, sodelovala z različnimi slovenskimi in tujimi podjetji ter organizacijami s področja turizma, bančništva, industrijskega oblikovanja, kutlure in mnogih drugih. Hermino Kovačič bi z lahkoto opisali kot “one woman band”.
Hermino Kovačiči je novinarstvo in pisanje zgodb oziroma tekstopisje navduševalo že od otroštva. Že v osnovnošolskih letih je bila članica urediškega odbora. Kasneje je delala kot novinarka, glavna urednica in celo soustanoviteljica najpomembnejših slovenskih časopisov in revij, znotraj katerih je pokrivala predvsem življenjskostilne tematike kot so arhitektura, industrijsko oblikovanje, dizajn, kultura, moda, lepota, dobro počutje, popotovanja in gastronomija. Od leta 2011 se Hermina Kovačič osredotoča na korporativne komunikacijske projekte, revije in časopise, strateško načrtovanje projektov, pisanje besedil in PR.
Kako bi opisali Slovenijo v petih besedah?
Edinstven zeleni biser izjemnega potenciala.
V katero restavracijo bi morali zaviti vsaj enkrat v Sloveniji?
Odvisno, na katerem koncu Slovenije se nahajate. Ker pa je v Sloveniji vse tako zelo blizu in dosegljivo, se je fino podati na kulinarično izkušnjo na razne konce države in jo združiti še s kakšno drugo aktivnostjo. Na Primorskem, v Vipavski dolini sta moji najljubši Gostilna pri Lojzetu – Dvorec Zemono in Majerija. V tem delu Slovenije si lahko ogledate ostanke gradov in dvorcev, se s kolesi ali peš podate po številnih poteh, ki vodijo skozi slikovite vasice, kot je Slap. V njej lahko pri različnih vinarjih nakupite odlično vino in odnesete domov okus po burji. V Prekmurju me je nedolgo nazaj s svojimi izjemnimi jedmi navdušila Gostilna Rajh, ki jo vodi že osmi rod, kar se mi zdi fascinantno. Razvajanje brbončic sem nadgradila z ogledom bližnjega gradu, ki se ponaša s 365 sobami, in sprehodom okrog Soboškega jezera. Paviljon Expano, v katerem se naučite marsičesa novega o Pomurju, je bil takrat, žal, že zaprt. Iz južne Slovenije mi, čeprav je od mojega obiska minilo že kakšnih pet mesecev, ostaja prijeten okus po inovativnih, a na tradiciji slonečih jedeh iz Ošterije Debeluh v Brežicah. Sprehodila sem se po mestu in čudovitem gradu, ki je pogosto prizorišče zanimivih koncertov klasične glasbe. Enega od poletnih vikendov sem preživela ob topli in nadvse prijazni reki Kolpi, ki v svoji bližini skriva mnoge ne dovolj izpostavljene čudovite zgodbe preteklosti. Pravo odkritje je bila domača gostilna Kapušin blizu Metlike. Ljubljana ima pestro kulinarično ponudbo, vendar pa sta po mojih izkušnjah prisotni stalna kakovost in mojstrstvo okusov (brez težkih filozofij in nepredvidljivih eksperimentov) v restavracijah JB in Cubo. Če pa bi radi doživeli nekaj drugačnega in s tem presenetili svojo družino ali prijatelje, toplo priporočam dobesedno domačo gostilno izjemnega mladega kuharskega mojstra, ki na domačiji svojih staršev sam vzgaja zelenjavo in sadje in iz tega s pomočjo družine ustvarja salse, namaze, marmelade idr. Črt Butul si je v meščanskem stanovanju v Ljubljani omislil projekt Pri meni, kjer vam za svojo mizo postreže sredozemske sezonske dobrote, ki se odlikujejo po neverjetni kreativnosti, a hkrati je njihovo bistvo ohranjanje prvinskosti okusa in videza.
To je pravzaprav tisto, kar me zapelje v sodobni slovenski kuhinji. Da mojstri iz lokalno pridelanih sezonskih surovin ohranijo prvobitne, osnovne, lahko rečemo zemeljske okuse, a hkrati ustvarijo nekaj nevsiljivo kreativnega, ki pa še vedno sloni na tradiciji.
Slovenci imamo odlično naravno kuhinjo, tega se mogoče včasih ne zavedamo dovolj dobro.
Katero je vaše najljubše slovensko vino?
Rada imam rdeča vina in zadnje čase mi uspeva odkrivati bisere, ki izhajajo iz ne tako zelo razvpitih vinorodnih področij, kot so Goriška Brda. Izjemna vina najdete v Vipavski dolini, okolici Kopra in Izole v Slovenski Istri in na Dolenjskem, kjer je – to moram izpostaviti – čudovita njihova modra frankinja. Posebnost, ki še kako pride prav za slavja ali zdaj v poletnem času, je penina iz avtohtone sorte zelèn, ki jo najdete v Vipavski dolini.
Ste tudi modna navdušenka. Kateri je vaš najljubši modni kos? Imate morda najljubšega slovenskega oblikovalca ali oblikovalko?
Ženska nima nikoli dovolj čevljev in torbic in mora imeti krznen plašč, pa krzneno štolo in šal. Zakaj? Ob pravilni negi in skrbi vse našteto traja in lahko celo preide v naslednji rod. Hkrati pa tovrstni modni dodatki nadgradijo vaš stil, z njimi še tako dolgočasna obleka zasije v posebni luči. Krzno pa je najbolj trajnosten material in edini, ki zares greje pozimi.
Vesela sem, da imam v svoji zbirki nekaj izjemnih primerkov torbic Marjete Grošelj – zanjo bi lahko rekli, da je slovenski Fendi – iz njenega najbolj kreativnega obdobja. Prav tako imam nekaj kosov Krznarstva Eber, ki je s svojo stoletno tradicijo ena najstarejših še delujočih slovenskih blagovnih znamk. Vedno sem bila navdušenka nad blagovno znamko Vodeb oblikovalke Marte Vodeb, ki je orala ledino na področju neminljivega stila in pristopa k oblikovanju oblačil oziroma k oblačilni kulturi, kot sta jo zagovarjala Coco Chanel in Christian Dior. Marta Vodeb je (žal) ena redkih slovenskih modnih oblikovalk, ki resnično obvlada krojaštvo.
Prebrali smo, da delujete na ogromno področjih in različnih projektih. Nam lahko poveste, s čim se trenutno ukvarjate?
Ker sem samozaposlena že ogromno let, in to na področju kreativne industrije,
ki je – to moram, žal, poudariti, v Sloveniji premalo cenjena in plačana – se
ne morem omejiti le na en projekt ali enega naročnika. Samozaposlenost je
hkrati blagoslov in prekletstvo, saj vedno hodim po tankem robu. Ampak –
pristaja moji osebnosti. Sem odvisnica od izzivov in novosti. Moje načelo je,
da se mora človek vsak dan naučiti kaj novega in da ne sme nikoli zaspati in prav
samozaposlenost daje to možnost. Pravzaprav je to nuja.
Vedno me je zanimalo veliko stvari in super je, da lahko delujem na različnih področjih. Tudi v svojih najboljših novinarskih časih sem imela izjemno možnost spoznavati in pokrivati različne teme – od kulture, umetnosti, arhitekture, industrijskega dizajna do mode, kozmetike, wellnessa, potovanj itd. Danes lahko rečem, da sem svojo kariero gradila kot novinarka in urednica v najboljših časih: ko smo ustvarjali nove revije, ko so bili pomembni kreativnost, kvaliteta, znanje, razgledanost, dobre zgodbe, resnica, predvsem pa avtorstvo. V tistih letih sem res veliko potovala po svetu in srečevala neverjetne ljudi, ki so me s svojimi talenti in ustvarjalnostjo navdihovali. Zaradi spleta okoliščin sicer še vedno delno delujem v novinarstvu predvsem z vidika ustvarjanja korporativnih medijev. Sicer pa sem, kot se reče, prestopila na drugo stran – v svet odnosov z javnostmi, marketinga in tekstopisja.
Čeprav nam je situacija v povezavi z novim korona virusom prekrižala mnoge načrte, se izjemno veselim nadaljnjega sodelovanja s Slovensko turistično organizacijo, zaradi katere sem še bolje spoznala turizem, izjemno pomembno gospodarsko panogo. Sodelovanje z njo mi omogoča združevanje strasti do urednikovanja, pisanja, kulture, potovanj oziroma lifestyla, srečevanja s strastnimi ljudmi, ki radi počnejo, kar počnejo. Super je, da sem lahko pred kratkim sodelovala pri promociji prihoda Michelinovega vodnika v Slovenijo, zdaj pa ustvarjamo posebno izdajo revije Turizem, ki bo posvečena 25-letnici Slovenske turistične organizacije.
Svojo strast do mode ali bolje rečeno kulture oblačenja »tešim« prek sodelovanja z IKONO Clothing Design & Production, ki že več kot sedem let deluje na področju oblikovanja in izdelave korporativnih, delovnih, športnih in lifestyle oblačil. Mlada in zagnana ekipa je polna svežih idej in elana – hm, ko že govorim o elanu, sodelujejo tudi z legendarno slovensko blagovno znamko Elan – fajn je delati z ljudmi, ki želijo nekaj doseči v življenju in ustvarjati kaj novega. Žal je tudi njim letošnja negotova in v marsičem rušilna situacija podrla smele načrte glede nadgradnje osnovnega posla. Držim pesti, da zaženejo septembra nov projekt, ki bo popestril oblačilno ponudbo v Sloveniji, meni pa omogočil zanimiv in izzivov poln projekt.
Za sodelovanje sem se dogovorila tudi s priznanima podjetjema Klun Ambienti in Magnet Design, ki ju vodi Robert Klun, izjemen arhitekt in industrijski oblikovalec. Pripravljajo lansiranje novega stola, ki je filozofski in oblikovni odraz današnjega časa. Resnično upam, da jim uspe izpeljati zastavljeno, ker je ambiciozno in drugačno, mene pa veseli delati z njimi, saj sem že močno pogrešala svet dizajna in kreativnosti. Pri tem, da je treba redno skrbeti za prihodke, mi zmanjkuje časa, predvsem pa volje in moči, da bi končno izpeljala dve stvari, o katerih sanjam že dolgo: lastno spletno stran in knjigo.
Kateri projekt, na katerem sodelujete, vam je še posebej pri srcu?
Vedno je vznemirljivo sodelovati pri nastanku novih zadev, saj to terja iskanje
novih idej in rešitev. To je izvrstna telovadba za možgane! Predvsem pa mi je
všeč, da raznovrstnost projektov omogoča srečevanje in delo z različnimi
ljudmi, kar zagotovo bogati moje življenje. Hkrati pa sem – naj bom malo pikra
– prek tega nekajkrat spoznala, da je moje mentalno zdravje odlično, vedenje
neškodljivo, osebnost pa uravnovešena. (smeh)
Imate bogate izkušnje s področja tekstopisja. O čem najraje pišete? Ali so to teksti, ki zadevajo modo, življenjski stil ali kaj popolnoma tretjega?
Kot študentka sem v 90. letih delala za nekoč izjemno popularno revijo Stop, ki pokriva področje popularne kulture. Izjemno je bilo, da mi je takratni urednik Igor Savič takoj zaupal intervjuje z znanimi slovenskimi, pa tudi tujimi osebnostmi in mi omogočil, da sem spoznala novinarsko zvrst, ki mi je še vedno zelo pri srcu. Nikoli ne bom pozabila pisma – žal se je skozi čas izgubilo – ki mi ga je ob zaključku prakse napisal Primož Kališnik, moj mentor na Stopu in kasnejši šef pri časniku Slovenske novice. V pismu je izpostavil, da sem dobra v intervjujih in reportažah in naj ju razvijam tudi v bodoče.
Proces dela je bil tak, da si se moral zakopati v arhiv in prebrati vse, kar je bilo objavljeno o intervjuvancu in temi, ki si jo obdeloval. Potem si šel na teren in še tam raziskoval. Uživala sem v pogovorih z intervjuvanci in jih poskušala vsaj malo začutiti, da bi v svoj članek lahko dodala tiste potrebne začimbe, ki naredijo zgodbe prebavljive in okusne. Poslušala sem, kaj mi imajo povedati in postavila še kakšno dodatno vprašanje, ne le tisto, ki sem si ga pripravila po raziskavi. Seveda je bil najtežji del pretipkavanje in urejanje odgovorov – to mi je še vedno zoprno – a tako sem vsaj imela občutek, da sem svoje delo dobro opravila. Tako delam še danes, če se le da, pa čeprav mi vzame veliko časa. Pravi intervju je dialog med dvema človekoma, ne pa po mejlu poslana vprašanja, na katera odgovarjajo piarovci. In ta vprašanja so, zdaj govorim iz izkušenj piarovstva, danes pogosto slaba in razkrivajo novinarjevo neznanje in nepoznavanje tako teme kot intervjuvanca.
Poleg intervjujev imam rada reportaže, ki tudi zahtevajo raziskovanje in poglabljanje v teme. Raziskovanje tako na terenu kot brskanje po knjigah in spletu. Tak pristop k delu mi je za vse večne čase ostal v krvi, tako da še za kratko objavo na svojem FB ali Instagram profilu včasih porabim veliko časa, ker si ne želim podajati napačnih informacij.
Glede na to, da ste izredno izkušeni na področju komuniciranja, nas zanima, kaj je po vašem mnenju ključ do uspešne komunikacije?
Odkritost.
Boli me, ko je popolnoma normalno postalo zavajati, lagati, kopirati, žaliti. Vendar pa verjamem, da je vse to kratkega roka in da je tak način komunikacije bumerang, ki te lahko še kako zadene v glavo.
Pogosto vas srečujemo na družabnih dogodkih v Ljubljani. Kateri dogodki so vam najbolj pri srcu in katerega bi se po vašem mnenju moral udeležiti vsak?
Dobrih dogodkov je, žal, vse manj. Lahko le z veliko nostalgije zrem v
preteklost, ki je bila polna zanimivih, kreativnih dogodkov, ki so bili prava
paša za oči in hrana za dušo. Danes je vse preveč povprečnosti in plehkosti.
Pred pandemijo so me resnično razveselili le še kakšna gledališka igra v Mestnem gledališču ljubljanskem, razstava v Narodni galeriji, nastop didžejevske zvezde na pop up dogodku Kurzschluss in pa tradicionalni ples Slovensko-nemške gospodarske zbornice v Portorožu. Prijetna osvežitev in prevetritev družabne scene je bil zame Vino Slap Festival v vasici Slap v Vipavski dolini – daleč od urbanosti naše prestolnice in z veliko mero pristnosti in domačnosti, kot jo lahko ustvarijo le na podeželju.
Kako v vsej poplavi projektov najdete čas zase in kaj počnete v prostem času?
Uživam v družbi svojih treh nečakov. Pred kratkim smo se potepali po Beli
krajini in plavali v Kolpi, bilo je res zabavno. Rada sem s svojimi prijatelji,
tudi z njimi odkrivam lepote Slovenije, dopustujem v Grčiji, Španiji in
Slovenski Istri ali pa se, preprosto, pošteno nasmejim ob kozarcu kakšnega
dobrega slovenskega vina ali gina s tonikom.
Rada potujem po Evropi in odkrivam predvsem njeno umetnostno-zgodovinsko, arhitekturno, modno in kulinarično ponudbo.
Trudim se, da najdem vsaj nekaj časa za branje knjig, kar je bilo nekoč moj
najljubši način preživljanja prostega časa. Ko imam vsega dovolj ali ko si
želim male spremembe, se usedem v avto in grem na kavo v Trst. Na Piazzo Unità,
od koder seže pogled do obzorja in še čez. Tam se počutim osvobojeno od
vsakdanjosti in hkrati vonjam tuje svetove in kulture, ki me vabijo in mamijo,
da jih obiščem.
Kaj je vaš moto v življenju?
Poleg že omenjenega, da se moram vsak dan naučiti kaj novega, me vodi tudi to: Živi in pusti živeti – in pri tem ti ne sme biti nikoli dolgčas.
