Moj dedek Lojze Kovačič je Zgodbe s panjskih končnic napisal leta 1993, ko sem bila stara dve leti. En izvod je podaril Darji in Darku, mojima staršema. Ta knjiga po mojem mnenju nosi nenavadno energijo, prvinskost, po jezikovni plati pa je njena nenavadnost v besednem zakladu, ki temelji na nemcizmih in starinskih besedah, ter na fantazijski motiviki ljudskega slovstva. Zgodbe s panjskih končnic so nekaj posebnega, mislim, da v glavnem iz dveh razlogov. Prvič, zato ker, tako kot so zapisali v obrazložitvi za nagrado Prix Morishiga 1993, ki jo je dedek prejel na Japonskem, »s svojo univerzalno simboliko odpira poglede v prvinski svet in hkrati tudi v podzavest evropske krščanske civilizacije« (Glušič: 185). Poleg kritičnega pogleda na krščansko moralo je prisoten tako snovni kot slogovni odmik od njegovih preostalih del, saj ne gre za avtobiografsko snov niti za romaneskno literarno zvrst, temveč za humorno-poučne zgodbe. V skladu s tem Helga Glušič trdi, da je knjiga kratke proze Zgodbe s panjskih končnic »presenetila vse bralce in poznavalce Kovačičevega pripovedništva« (1993: 185).

Predstava pripoveduje šest zgodb in je prepletena z glasbenimi, s poetičnimi in koreografskimi vložki, ki so avtorska dela šestih sodelujočih glasbenikov in glasbenic. Elegantni zven violine, skrivnostno prasketanje storževih lusk, globok zvok lončenega basa, zvok električne kitare v apokaliptičnem vzdušju … Vse to daje v tej predstavi Kovačičevim zgodbam dodatno izrazno moč. Pretresljive in čudne zgodbe so sklenjene na način, ki močno opominja na »paradoksalne sklepe proznih okruškov Jorgea Luisa Borgesa in tudi Franza Kafke, torej s popolnoma iracionalnimi resnicami opominja na človekovo ujetost v ris neskončnega ponavljanja življenja« (Bratož 1993).

Po motivih istoimenske knjige Lojzeta Kovačiča