Predstava „Norma Jeane Baker Trojanska“ ni predstava o Marylin Monroe. Niti ni predstava o Normi Jeane Baker. To je predstava o oblaku. Ko je Anne Carson, večkratno nagrajena kanadska avtorica, napisala to poetično besedilo navdahnjeno z življenjem največje ikone ženske lepote 20. stoletja, se ni ustavila pri fascinaciji, ki ga je Marylin Monroe vzbujala pri občinstvu. Bolj kot slavna igralka, jo je zanimala fascinacija sama, kot način prek katerega ima želja v svojem bistvu nekaj skrajno destruktivnega, tudi takrat, ko ni uporabljena v izključno komercialni namen – ali kot opravičilo za vojno. Z zoperstavljanjem portretov Evripidove Helene in Marylin Monroe, Carsonova ustvarja hibridni lik, ki se giblje med Trojo in Los Angelesom. Pri tem ne izpostavlja nekatere možne podobnosti med tema dvema ženskama ali družbene kontekste v katerih nastaja njuna zgodba. Ta postopek omogoča, da se od njiju distanciramo. To kar ostaja je torej oblak, prostor želje, fantazija, ki četudi ni materialna (“nima telesa”) – nosi v sebi težo in moč, da premika druga telesa. Danes se je ideal (ženske) lepote seveda spremenil. Od operiranih “hiper ženskih” Kardashian teles do raznolikih queer in drugih marginalnih estetik… trg identitet ponuja rešitev za vsakogar. Vladajoča fantazija emancipacije skozi različne identitete išče svojo taktiko v vse večji razdrobljenosti trga, vendar osnovni princip ostaja enak. Tudi, ko gre za tomboy videz Billie Eilish, ki kot da sporoča, da noče biti všečen: za vsem še vedno stoji želja. In oblak, za katerega smo se pripravljeni vsak trenutek podati v vojno.
Anne Carson